Na širšem območju Izmirja, tretjega največjega turškega mesta, se po spustu mraka v daljavi svetlikajo luči hiš in avtomobilov na bližnjih grških otokih Lezbos in Hios. Le nekaj kilometrov plovbe begunce loči do »obljubljene dežele Evrope«, kjer se je peščica držav na balkanski migracijski poti ta teden odločila, da v Afganistanu ne divja več vojna. Z izločitvijo Afganistancev iz migrantskega toka na »drugi obrambni liniji Evrope« na makedonsko-grški meji so tako poskrbeli za začetek humanitarne krize v Grčiji, kjer je obtičalo že več tisoč Afganistancev in beguncev drugih nacionalnosti, ki so jim evropske države že na makedonsko-grški meji odrekle pravico do mednarodne zaščite kar na osnovi njihove nacionalne pripadnosti. Kar se dogaja severno od morske meje med Turčijo in Grčijo v Egejskem morju, bo imelo neposredne posledice tudi za Turčijo in tamkajšnje begunce. Njihovo število se je od leta 2011, ko je v Siriji izbruhnila državljanska vojna, povzpelo s 60.000 na sedanjih 2,7 milijona. V petih letih se je prebivalstvo v Turčiji povečalo za 4 odstotke in dolgoletno kandidatko za članstvo v Evropski uniji postavilo pred doslej največji izziv »politike odprtih vrat«, ki pa je v preteklih mesecih postala bolj rigorozna.
Izmir ta čas doživlja drugo največjo selitev narodov v zadnjih sto letih. Po turško-grški vojni je bila leta 1923 v Grčijo preseljena večina tamkajšnje grške skupnosti, njihove izpraznjene hiše in stanovanja pa so sedaj zasedli tudi begunci, večinoma sirski. Devetdeset tisoč sirskih beguncev je uradno registriranih v tranzitnem Izmirju, a koliko jih je dejansko v mestu, ne ve nihče. Soseska Basmane je najbolj iskano zadnje postajališče beguncev na njihovi poti v Evropo. Tihotapci na ulicah odkrito novačijo prišleke iz drugih delov Turčije in jim za dobrih 1500 evrov po glavi ponujajo nekajkilometrsko plovbo v gumijastih čolnih ali lesenih barkačah, izdelanih v domačih delavnicah, do bližnjih grških otokov. Milijardo dolarjev naj bi se v Izmirju in bližnjem Bodrumu letno obrnilo v tihotapskem poslu, za katerega ocenjujejo, da je v Turčiji vreden kar 7 do 8 milijard dolarjev letno. »Nisem še slišal, da bi zaradi tihotapstva prijeli kakšnega Izmirjana. Organizatorji tihotapskih poslov prihajajo od drugod,« pravi Aziz Kocaoglu, dolgoletni župan Izmirja, in s prstom kaže na tihotapske združbe iz Istanbula, Antalye in drugih mest.
Kratka plovba do sredinske mejne črte
Prav tem tihotapskim združbam naj bi turške oblasti v skladu z akcijskim dogovorom z Evropsko unijo korenito stopile na prste in tudi z boljšim nadzorom morske meje z Grčijo preprečile nadaljnje migracije na evropski kontinent. Samo lani so turške oblasti aretirale okoli 4000 tihotapcev in jim dosodile tri- do osemletne zaporne kazni. Koliko jih je še na delu in v kolikšni meri posel uspeva na krilih korupcije v vrstah varnostnih sil, ni znano. Eden glavnih podizvajalcev evropskega nadzora na mejah je tako postala turška obalna straža. Samo egejska morska meja z Grčijo je dolga 3500 kilometrov, od tega 880 kilometrov zavite obale odpade na širše območje Izmirja. Kapetan Albay Murat Yılmazarslan, poveljnik obalne straže v Izmirju, našteva ladje, plovila, helikopterje, letala in mobilne radarje, ki jih premore pod svojim poveljstvom, zmaje z glavo in odkrito pove: »Imamo težave s preprečevanjem nezakonitih migracij, ne glede na vse razpoložljive vire.« Čeprav je 46 odstotkov vseh zmogljivosti turške obalne straže nameščenih prav na egejskih obalah Anatolskega polotoka, to še zdaleč ne zadostuje za temeljit nadzor morske meje z Grčijo.
Ob pogledu na zemljevid grških otokov razloži, zakaj kritike evropskih politikov, da Turčija pri nadzoru meje z Grčijo ne stori dovolj, ne držijo vode. »Do Samosa nas loči ena navtična milja, do Lezbosa pet do devet milj, sredinska črta do otoka Sisam je vsega pol milje od turške obale. Ko ugotovimo, da se na morju nahaja plovilo z begunci, imamo le malo časa za ukrepanje, da dosežemo sredinsko črto. V povprečju potrebujemo dvajset minut, nadzorovati pa moramo celotno mejno črto v dolžini 3500 kilometrov.« Ko pokaže zemljevid z že zabeleženimi izstopnimi točkami beguncev na turških obalah, postane jasna vsa razsežnost njihovega sizifovega dela. Zemljevid z vsemi rdečimi točkami je videti kot gosto okrašeno božično drevo. Samo pred Lezbosom je označenih 27 mest, od koder se begunci čez pet- do desetmetrske valove podajajo proti Grčiji. Beguncem ne morejo preprečiti, da bi šli na obalo, saj z dodeljeno začasno zaščito uživajo svobodo gibanja. »Kjerkoli lahko napihnejo gumenjak. Ko smo poostrili nadzor nad severnimi obalami Lezbosa, me je poklical grški kolega, da so razmere sedaj na tem delu dobre, a hkrati potožil, da je na njihovih vzhodnih obalah prišlo do porasta beguncev,« pripoveduje Yilmazarslan, ki je pred dobrima dvema tednoma med plovbo s češkim zunanjim ministrom v bližini Hiosa tudi sam vnovič reševal begunce na odprtem morju.
Začarani krog prestreženih beguncev
Samo lani so v turških vodah prestregli 1961 gumenjakov in 205 večjih lesenih in plastičnih barkač, s katerih so rešili dobrih 91.000 beguncev, večinoma Sircev. Ko jih spravijo na obalo, jih v sprejemnih centrih oskrbijo, vse razen Sircev pa premestijo v centre za odstranjevanje tujcev, kamor človekoljubne organizacije večinoma nimajo dostopa. Policija in žandarmerija sirske begunce odpeljeta globlje v zaledje države, a se ti prej ko slej vrnejo. Začarani krog se ponovi in begunci čez čas ponovno poskušajo prečkati morje.
Pogosto obalno stražo na posebno številko za stiske na morju iz prenatrpanih čolnov pokličejo kar sami begunci. Če prispejo pravočasno, jim begunce v gumenjakih večinoma uspe rešiti, bolj nevarno je reševanje s sedemmetrskih nestabilnih lesenih barkač. Tihotapci pogosto nagnetejo nanje tudi do sto ljudi, ob približevanju obalne straže pa jih namenoma prevrnejo in kaka tretjina beguncev ostane ujeta v trupu barke, ki jih potegne s seboj na morsko dno. »Kriminalne združbe so večinoma turške, delo so pogosto prevzeli nekdanji nezakoniti ribiči,« razlaga poveljnik Yilmazarslan.
Nad tihotapce tudi z droni
»Za boljši nadzor meje potrebujemo velike ladje, ki lahko na morju ostanejo več dni. Z manjšimi plovili lahko morsko mejo nadzorujemo le po osem ur skupaj,« razlaga poveljnik. Z načrtovanim nakupom stotih hitrih čolnov se turška obalna straža pripravlja na okrepitev mejnega nadzora in nadaljevanje migracijskega toka, ki še ne bo kmalu usahnil. Do leta 2033 bodo skoraj potrojili število osebja v mornarici na 17.000 pripadnikov. Hkrati bo EU sofinancirala nakup petih večjih ladij za obalno stražo, ki bodo evropske davkoplačevalce stale okoli 15 milijonov evrov. Zaradi dolgotrajnosti postopkov transparentnega nakupa in izdelave pa jih v Turčiji pričakujejo šele prihodnje leto. Medtem bodo obalo že začeli nadzorovati tudi z droni, ki bodo lahko zaznali priprave na izplutje čolnov. Na pomoč jim bo priskočil tudi Nato s svojo novo pomorsko misijo v Egejskem morju, od katere pa poveljnik Yilmazarslan ne pričakuje veliko. Natove ladje naj bi med drugim tudi reševale begunce in jih vračale v Turčijo.
Anatolija je bila zaradi svoje geografske lege vedno območje migracij. Turčija je podpisnica ženevske konvencije, ki države obvezuje k zagotavljanju mednarodne zaščite za begunce. Toda s protokoli je dosegla geografsko izjemo, po kateri beguncem iz Evrope zagotavlja polno mednarodno zaščito, vsem drugim pa zgolj začasno. V drugo skupino sodi tudi 2,7 milijona sirskih beguncev, ki so v manjšem delu razporejeni v 25 begunskih taboriščih vzdolž sirsko-turške meje (le desetina se jih je odločila prostovoljno sprejeti začasni dom v šotoriščih in kontejnerskih naseljih), glavnina pa se je preselila v mesta po vsej državi. Samo v Istanbulu, kjer z delom v rokodelskih delavnicah za borno plačilo kljub vsemu vidijo boljše možnosti za preživetje, se jih je naselilo okoli 450.000. Vsi so deležni osnovne socialne in zdravstvene oskrbe. Tem se pridružuje še 250.000 beguncev iz Iraka in Afganistana, ki prav tako potrebujejo zaščito, a je njihov položaj precej slabši.
Zmotno prepričanje o padcu Asadovega režima
Turški sistem mednarodne zaščite je deloval v času hladne vojne, sedaj pa je naletel na precejšnje težave, opozarja Metin Corabatir iz nevladne organizacije IGAM, ki se ukvarja z raziskovanjem azilne in migracijske politike. Turčija je v preteklosti sprejela pol milijona Kurdov po napadih iraških varnostnih sil na kurdska območja na severu Iraka konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, hkrati je svoja vrata odprla okoli 350.000 Turkom, ki so bežali pred asimilacijsko politiko takratnega bolgarskega režima, v devetdesetih letih pa je zaradi vojn na tleh nekdanje Jugoslavije sprejela še begunce iz BiH in Kosova. Tako je svoja vrata odprla tudi sirskim beguncem. Sprva se je z njihovo oskrbo ukvarjala sama, saj so še leta 2012 pričakovali, da bo Asadov režim v Siriji padel v pol leta. A se to ni zgodilo in v Turčijo so se stekale vedno večje množice. Od prvotno predvidenih sto tisoč beguncev, kolikor so jih bili pripravljeni sprejeti, se je njihovo število skoraj potrideseterilo.
»Turčija niti ni želela pomoči, dokler se niso številke povzpele na 1,2 milijona beguncev. Do lani tudi iz Evropske unije večjega posluha za pomoč ni bilo, kjer so begunsko krizo razumeli predvsem kot težavo sosednjih držav,« meni Corbatir. Za oskrbo beguncev je država porabila že 9 do 10 milijard evrov, Evropska unija pa naj bi sedaj z akcijskim načrtom za zajezitev migracij Turčiji pomagala s tremi milijardami evrov za nove šole, boljšo zdravstveno in socialno oskrbo. Nad porabo denarja bo bdel posebni odbor EU, v katerem bodo ob turških sedeli tudi predstavniki vsake države članice.
A zdi se, da Turčija tega denarja niti ne potrebuje. Z vključitvijo Evropske unije v delitev begunskih bremen želi predvsem doseči priznanje, kolikšno breme je doslej sama nosila na svojih plečih, povedo evropski diplomati. Predstavniki turških oblasti pa vsi v en glas razlagajo zgolj en motiv: s tako obsežnim begunskim problemom bi se katerakoli država na svetu dolgoročno težko spopadala sama, nujna je delitev bremen. »Če ne bi bilo Turčije z njenimi ukrepi, bi begunska kriza postala globalna, Evropsko unijo pa bi doletela veliko prej kot leta 2015, ko številne države še vedno niso razumele njenih razsežnosti. Te krize ne moremo rešiti sami, globalno krizo je mogoče rešiti le v sodelovanju z drugimi državami,« pripoveduje Murtaza Jetis, glavni svetovalec premierja Davutogluja za begunska vprašanja.
Pogajanja z EU slaba za pravice beguncev
»Politika odprtih vrat se je spreminjala od samega začetka. Če so želeli begunci v Turčijo vstopiti z območij, ki jih nadzorujejo Kurdi, meja nikoli ni bila odprta,« za Turke občutljivo politično dimenzijo begunskega vprašanja načenja Baris Karacasu iz nevladne človekoljubne organizacije IHOP. V turških vladnih vrstah sicer opozarjajo, da »politika odprtih vrat« še ne pomeni tudi »politike odprtih meja«. Begunce naj bi v državo želeli usmeriti prek uradnih vstopnih točk. Toda raziskovalec turške izpostave Amnesty International Völkan Görendag opozarja, da je bilo pri poskusih prehajanja sirsko-turške meje več beguncev ustreljenih, do kršitev temeljnih človekovih pravic pa prihaja tudi v centrih za zadrževanje, od koder so begunce že prisilno vračali v Sirijo. »Obdobje od lanskega septembra, ko so se začela pogajanja z Evropsko unijo o sklenitvi akcijskega načrta, ni bilo dober čas za begunce. Število kršitev človekovih pravic se je le še povečalo,« pravi Görendag in navaja mučenja v centrih za odstranjevanje tujcev, tudi tistem v Eruzurumu, ki je bil postavljen s podporo evropskih sredstev. Ti zločini ostajajo nekaznovani.
Po ofenzivi ruskih in vladnih sil na Alep turška meja s Sirijo postaja za begunce vse manj prepustna. Na sirski strani je že sto tisoč beguncev, ki jih Turčija oskrbuje v bližnjih begunskih taboriščih, ki so vzniknila že pred leti. Hkrati se nadaljujejo turški zračni napadi na položaje kurdske milice PYD, ki se bori proti vladnim silam in pripadnikom Islamske države ter na severu osvobaja velike kose ozemlja, kar za Ankaro predstavlja nacionalno grožnjo čezmejnega povezovanja s Kurdi v jugovzhodnem delu Turčije.
Integracijska politika v povojih
Če ne bo prišlo do politične rešitve sirske krize, v Turčiji pričakujejo, da bi lahko bili v naslednjih letih primorani gostiti kar štiri milijone sirskih beguncev, tudi zato, ker se vsak dan med begunci rodi 125 otrok. Pred Turčijo so tako še večji izzivi od sedanjih. »Čeprav imamo oddelek za integracijo, nihče ne ve, kaj ta počne. Turčija nima vzpostavljene integracijske strategije. Če begunci ne vedo, kakšna usoda jih čaka tukaj, kako lahko pričakujete, da bodo pripravljeni ostati?« se sprašuje Baris Karacasu. Kljub temu, da integracija beguncev ni sestavni del turške azilne politike, pa se oblasti že pripravljajo, da bodo sirski begunci v Turčiji ostali še leta.
»Če bodo otroci bolje izobraženi, starši bolje plačani in bodo živeli v boljših pogojih, se bo pritisk na Evropo zmanjšal,« je prepričan minister za evropske zadeve Volkan Bokzir. Pred tedni so podvojili minimalno plačo na 450 evrov in uvedli kvote, s katerimi namerava Ankara nezakonito delo beguncev dekriminalizirati z množičnim podeljevanjem delovnih dovoljenj. V državi z uradno 10-odstotno brezposelnostjo, ki je realno bliže 17 odstotkom, utegne ta ukrep poskrbeti za še večje napetosti med domačim prebivalstvom. Te pa so po ocenah nevladnikov že realnost turške družbe. Celo v Ankari se je zgodil napad na hotel, v katerem so bili nastanjeni begunci, s požigom, a storilcev še niso izsledili in kaznovali. V eni izmed raziskav, ki jo je s sodelavci med turškim prebivalstvom izvedel dr. Murat Erdogan, vodja centra za migracijske in politične študije na univerzi Hacettepe, 45 odstotkov anketirancev nasprotuje možnosti, da bi sirski begunci dobili turško državljanstvo, še večjo skrb zbuja podatek, da kar 30 odstotkov anketiranih podpira pošiljanje Sircev nazaj v Sirijo, četudi bi tam še vedno divjala vojna.
Evropski način Turkom ne diši
Najmanj 400.000 sirskih beguncev že dela v sivi ekonomiji, polovica od teh je otrok, ki morajo z delom pomagati preživeti družine. »Kvote delovnih dovoljenj ne bodo koristile vsem, morda le tistim z višjo izobrazbo. Manj izobraženi bodo kot cenena delovna sila še naprej izkoriščani,« je prepričan dr. Murat Erdogan. Takšnih nizko izobraženih pa je med sirskimi begunci v Turčiji veliko. »Stopnja pismenosti med tukajšnjimi begunci je 50-odstotna, saj so v Turčiji ostali večinoma ženske in otroci, bolje izobraženi moški so odšli v Evropsko unijo,« razlaga Erdogan.
»Dokler ne bo politične rešitve v Siriji, bomo gledali prizore zadnjih tednov, konflikt pa se lahko še poglobi. Begunci morajo v tem času, naj bodo nastanjeni v begunskih taboriščih ali kjerkoli drugje, prejemati pomoč. Siriji grozi, da bo izgubila celo generacijo otrok, prav tisto generacijo, ki naj bi pomagala zgraditi državo na novo. To ne bi imelo negativnih posledic zgolj za Sirijo, temveč za celotno regijo,« opozarja Philippe Duamelle, predstavnik visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) v Turčiji. Za sirske begunce bi potrebovali 35.000 učiteljev in 27.000 novih učilnic. Pomoč sirskim beguncem bo treba še okrepiti, opozarjajo v mednarodnih človekoljubnih organizacijah. A obstaja bojazen, da se bodo tako kot lani, ko jim je zmanjkovalo denarja, sveže finančne pomoči iz Evropske unije pa ni bilo od nikoder, ponovno soočali s pomanjkanjem sredstev.
»Po letu 2015, ko so se evropske države prebudile, še vedno opažamo razmišljanje, da lahko sami ustavimo begunski tok. To ni mogoče. Samo doslej smo za njihovo oskrbo porabili devet milijard dolarjev. Ta denar vam lahko damo, pa se vi ukvarjajte z begunci,« z malce sarkazma pove Davutoglujev svetovalec Murtaza Jetis in doda željo po skupnem obvladovanju krize: »Prosim vas, ne razumite Turčije kot evropskega policaja. Še vedno se od nas pričakuje čudeže, toda dokler se bo nadaljevala vojna v Siriji, zaman čakate nanje. Nerealistično je pričakovati, da lahko s tremi milijardami evrov rešimo begunsko krizo.«
A prav to je s sklenitvijo kontroverznega akcijskega načrta s Turčijo, ki je pripeljal do obnovitve turških pristopnih pogajanj z EU, hkrati pa se državi obeta liberalizacija vizumskega režima, postala temeljna evropska politika. V četrtek so evropski notranji ministri od Turčije ponovno zahtevali občutno zmanjšanje begunskih tokov, in to do začetka marca. »Prioriteta Evropske unije je, da begunci ostanejo v Turčiji. Ne zanimajo jih več demokracija in človekove pravice tukaj. To pa je žalostno,« zaključuje dr. Murat Erdogan.
