Hekmat Qasimy, Afganistan
Preden je Hekmat Qasimy iz severnoafganistanske province Sar-e Pol prišel v Slovenijo, je prestal štiridesetdnevno odisejado, zdaj je blizu cilja ali že tam – v Nemčiji ali Švici. Da naj gre po balkanski poti, so mu svetovali sošolci iz srednje šole, ki so pred dvema mesecema prispeli v Nemčijo.
»Zdoma sem odšel, ker mi je grozil vpoklic v eno od lokalnih milic,« je začel pripoved. Mesec dni se je pripravljal na pot. Oče mu je priskrbel kontakt s tihotapcem, ki ga je najprej spravil iz domače province v Nimruz na meji s Pakistanom in Iranom. Preden je prispel do Irana, je naredil ovinek. Tihotapska pot poteka tam, kjer je najmanj možnosti, da te ujamejo. Zato jo je Hekmat skupaj s prijatelji mahnil proti pakistanskim goram. Peš. Zaobšli so jezero Hamun-e-Mashkel. Sedemnajst ur so hodili, preden so prečkali pakistansko-iransko mejo, nato so prispeli v Iranshahr. Za pot od Nimbruza do Iranshahra so potrebovali 13 dni.
Ker afganistanski tihotapec v Iranu nima besede, je bilo treba najeti iranskega. Z njim jih je povezal Iranec, prijatelj Hekmatove družine, ki živi v Afganistanu. Podvizali so se. Čim hitreje so se peljali s taksijem, v nasprotni smeri urinega kazalca so potovali severno proti Turčiji: Iranshahr–Mašhad–Teheran–Khoy–Urmia. In spet so morali peš, tokrat čez iransko-turško mejo. Tam jih je iranski tihotapec napotil v Izmir, kjer lahko tihotapca za pot s čolnom na Lezbos najdeš na ulici. V Turčiji so najprej prispeli v Van ob istoimenskem jezeru. Pot naprej ni bila zahtevna, policija jih je pustila pri miru. Hekmat je afganistanskemu tihotapcu plačal 500 dolarjev, iranskemu in turškemu po 1000.
»Gore. Povsod so bile gore. Komaj smo prehodili eno, že je bila pred nami druga. Ko smo prečkali turško mejo, je bilo mrzlo, ob poti smo videvali mrtve. Eni so bili ustreljeni, druge je pobralo od izčrpanosti,« je rekel Hekmat Qasimy.
Star je 17 let. »Pogumen si,« sem mu dejal. »Vsi Afganistanci smo pogumni,« je odvrnil. Doma ima 16-letnega brata Eshana, ki si želi na isto pot, čeprav ve, kakšna nevarnost ga čaka. In se na smrt boji, da bodo Hekmata nemške oblasti vrnile v Afganistan. Eshan denarja za tihotapce nima.
Hekmat je bil utrujen od poti in skrbi. A še pred slovesom so se mu zasvetile oči:
»Je Samir Handanović iz Slovenije? Obožujem ga.«
Azhar Hussein, Irak
Azhar Hussein je doma iz iraškega dela Kurdistana. Dovolj mu je bilo ubijanja, terorja in tudi družinskih težav, želi si izobrazbo in službo. Če se iz sveta ne bi izcimil ta gnus, bi bil učitelj v domačem mestu Zakho, streljaj od meje s Turčijo. »Rad bi poučeval angleščino, kajti imam jo rad.« Tudi talent zanjo ima. V Evropo potuje s prijateljem.
Kako je pobegnil? »Nisva imela potnega lista, zato sva najprej ilegalno vstopila v Turčijo. Tja naju je napotil prvi tihotapec, spoznala sva ga v Kurdistanu. Ta naju je poslal k turškemu tihotapcu, turški pa k bolgarskemu. Povezani so. Delajo skupaj.« Cena? Vsem skupaj je dal 4500 dolarjev.
Čez turško mejo sta hodila. Nato ju je kamion pripeljal do Silopija, prvega mesta na turški strani. Od tod do Istanbula in obmejnega Edirneja je šlo gladko. Nato se je zapletlo. Do bolgarske meje sta se peljala z avtobusom, potem je bilo treba spet pešačiti. A zaman. Bolgarski policisti so ju dvakrat ujeli in vrnili v Turčijo. S tem tegob ni bilo konec. »Nikjer ni bilo tako težko kot ob vstopu v Bolgarijo. Bolgarski policisti niso policisti, ampak mafija. Vzeli so nama telefon in pobrali ves denar. Meni okoli 400 evrov. Tudi drugim so to naredili.« Slišal je, da so bolgarski policisti streljali na ljudi. Nanj niso. »Kdor je pri sebi skrival kakšen predmet, so ga pretepli.«
Policiji se jima je uspelo izmuzniti v tretjem poskusu. Na drugi strani meje ju je čakal avtomobil. Bolgarski tihotapec ju je odpeljal v Sofijo, nato na mejo s Srbijo. »Ko smo prišli do gozda ob meji, je rekel, naj stečeva v gozd. Nisva vedela, kam greva. Izgubila sva se. Nato sva končno zagledala luči v vasi. Nisva vedela, ali je vas bolgarska ali srbska. Imela sva srečo. Bila je srbska.« Od Srbije naprej je bila pot varna.
Pričakuje, da je varno tudi življenje v Evropi, a ne ve, ali ga bo doživel. Kot bi se 23-letnega Azharja Husseina polastila zla slutnja, je rahlo obotavljajoče vprašal:.
»Misliš, da bo Nemčija begunce pošiljala nazaj v domače države?« Žal.
Alaa Aruda, Sirija
Alaa Aruda je star 18 let. Ne mara bomb, rad ima šolo, ki pa jo je zaradi vojne moral pustiti. Želi si študirati, najprej pa bi rad naredil maturo. Zato je odšel iz Alepa in se odpravil na Švedsko, kjer je že leto dni njegov brat. Šel je po isti poti, le da ni prečkal Slovenije, temveč Madžarsko.
Njegova družina se je iz Alepa preselila v Jarabulus v bližini meje s Turčijo. Alaa je hodil do meje in nadaljeval pot do Karkamiša na turški strani. Takšno početje je v vojnih razmerah nevarno. »Drži. Lahko te ustrelijo. Ampak če plačaš, ne streljajo.« Komu je plačal? Glas je stišal in se z obrazom obrnil levo proti tlom. »Asadovi vojski.« Pot brez streljanja ga je stala tisoč evrov. Naslednjo postavko je moral poravnati na meji. »Turški policiji sem plačal tisoč dolarjev, da so mi dovolili prečkati mejo.«
Ko je bil enkrat v Karkamišu, je bilo najhujše za njim. Na poti proti obali ni bilo težav, policija se ni zmenila zanj in še peterico, s katero potujejo skupaj, med njimi sta tudi njegov brat in bratranec. Zrak je bil čist tudi v Izmirju, od koder se je s čolnom odpravil na Lezbos. Na facebooku je našel telefonsko številko tihotapca. Vse je bilo v hipu dogovorjeno. »Ja, obstaja stran s takimi informacijami,« se je nasmehnil.
Pred turško policijo se mu ni bilo treba skrivati. »Policija ne stori ničesar, ampak le opazuje.« Tisti dan je bilo morje mirno, plovba pa varna.
