Vse od lanskega poletja Turčija z zračnimi napadi na severu Sirije ne skriva več dejstva, da želi na tem območju ob morebitnem popolnem razpadu države preprečiti vzpostavitev zametkov sirske avtonomije ali celo nove kurdske države. Z letalskimi napadi na položaje ljudskih zaščitnih enot (YPG), oboroženih sil sirske kurdske stranke demokratične enotnosti (PYG), je pod krinko boja proti Islamski državi poskušala zmanjšati njihove ozemeljske pridobitve.
Spor z Washingtonom
YPG je namreč uspel z zmagami nad Islamsko državo vzpostaviti ozemeljsko homogen lok od vzhodnega do zahodnega dela severa Sirije, kar je za Turčijo predstavljalo nacionalno grožnjo. Bojazen Ankare namreč je, da bi morebitna avtonomija Kurdov na severu Sirije lahko še občutneje destabilizirala Turčijo, saj bi ponovno lahko prišlo do poskusov povezovanja s Kurdi na jugu Turčije. Vzporedno z napadi na kurdske položaje v Siriji je zato Turčija začela še močneje napadati položaje PKK, v več kurdskih krajih je vzpostavila policijsko uro in začela graditi vojaške postojanke. Zgolj minuli teden naj bi pri napadih na kurdske aktiviste v obleganih delih Dijarbakirja, Cizre, Silopija in Nusajbina umrlo več sto ljudi.
Z vsemi temi ukrepi je Ankara v minulih mesecih dodatno destabilizirala jug Turčije in sever Sirije, od koder se je na beg proti Evropi podalo več tisoč beguncev. Paradoksalno je, da Turčija medtem dobre odnose goji z iraškimi Kurdi (vežejo jih energetski posli, prav tako Turki pomagajo uriti pešmerge), ki nameravajo še letos izvesti referendum o neodvisnosti iraškega Kurdistana. V minulih tednih se je Turčija zaradi napadov na YPG znašla v hudem sporu z ameriško administracijo, saj so enote YPG na severu Sirije ameriške zaveznice, in to ne zgolj v boju proti Islamski državi, temveč tudi proti Asadovim silam. Turški politični vrh je ZDA postavil pred izbiro: Washington naj se odloči, koga bodo poslej dejansko podpirali. Odtlej se med obema prestolnicama odvija besedna vojna. Hkrati so se razmere na sirskem bojišču še dodatno zaostrile, potem ko so Asadove sile s pomočjo ruskih zračnih napadov obkolile drugo največje mesto Alepo in počasi osvajajo četrt za četrtjo.
Ta premik na bojišču je prelomen zato, ker Turčiji grozi nov begunski val iz Sirije, ki ga Ankara za zdaj želi ohraniti kar na severu Sirije. Begunce na severu Sirije želijo zaščititi z območjem prepovedi letenja nad severom Sirije in vzpostaviti vsaj deset kilometrov široko varno območje vzdolž meje s Turčijo, kjer bi oskrbovali begunce. Te tamponske cone (v minulih mesecih so si Turki želeli tudi do 50 kilometrov široko varno območje) zdaj ne izključuje več niti nemška kanclerka Angela Merkel, ki je vse napore za zajezitev migrantskega toka v Evropo položila prav v učinkovito izvajanje turškega akcijskega načrta z Evropsko unijo.
Uvod v turško-savdsko posredovanje?
Tako turški premier Ahmed Davutoglu kot tudi predsednik Recep Tayyip Erdogan sta napovedala povračilo za uboj 28 vojakov na avtobusih v središču Ankare. Kdo je izvedel napade, v PKK ne vedo. Po besedah sopredsedujočega PKK Cemila Bayika pa ne izključujejo možnosti, da napad v Ankari predstavlja odgovor za masakre v Kurdsitanu. Turška letala so prve napade na položaje PKK v Siriji in Iraku že izvedla. Je to zgolj uvod v širšo vojaško akcijo Turčije v Siriji? Za morebitno kopensko posredovanje na severu Sirije je Turčija pred dnevi že pridobila nevsakdanjo zaveznico, ki je v minulih letih v Siriji z denarjem in orožjem v boju proti Asadu podpirala tudi islamistične bojevnike Fronte al Nusra. Savdska bojna letala so že premeščena v turško vojaško oporišče Incirlik in čakajo na ukaz za skupne savdsko-turške napade. Izključeno ni celo kopensko vkorakanje v Sirijo.
