Za najpomembnejšo zunanjepolitično pot njene kariere so nemški mediji opisovali včerajšnji enodnevni obisk kanclerke Angele Merkel pri turškem političnem vrhu. Na obisku pri premierju Ahmetu Davutogluju in predsedniku države Recepu Tayyipu Erdoganu je Merklova uradno Ankaro poskušala prepričati, naj vendarle opusti pomisleke glede akcijskega načrta EU in Turčije za zajezitev begunskega toka v Evropo. Še enkrat več v zadnjih mesecih je delovala kot voditeljica EU, ki jo je begunski tok zaradi potekajoče državljanske vojne v minulih mesecih postavil pred doslej največjo preizkušnjo iskanja skupnega evropskega odgovora.
Prisiljena v kravjo kupčijo
Medtem ko je nemški zunanji minister Frank Walter Steinmeier v Iranu in Savdski Arabiji poskušal najti skupne točke Teherana in Rijada za vnovični zagon pogajanj o politični rešitvi sirske državljanske vojne, je Merklova v Turčiji poskušala doseči vsaj srednjeročno ublažitev begunske krize. Turškega premierja in predsednika je dva tedna pred vnovičnimi parlamentarnimi volitvami, na katerih se njuni stranki za pravičnost in razvoj (AKP) ponovno obeta relativna večina v parlamentu, naprošala za kooperativnost. Ker z vse bolj avtoritarnim predsednikom Erdoganom poskuša skleniti dogovor o turški janičarski vlogi pri zaščiti mejah Evropske unije, je bila deležna številnih kritik človekoljubnih organizacij.
A Merklova kakšne velike izbire ni imela, razen da na srečanju s turškim političnim vrhom očitno popusti glede vseh zahtev. Nemčija namreč našteje največ prihodov beguncev in novih prosilcev za azil v celotni EU. Podobno kot se drugod po Evropi države soočajo z vprašanji in dilemami, koliko beguncev naj sprejmejo oziroma kako naj se z družbami odzovejo na prihajajoče prebežnike iz vojnih žarišč, se tudi Nemčija z dokaj liberalno begunsko politiko Merklove nahaja pred notranjepolitičnimi trenji. Turčija zato nenadoma postaja spet dobrodošel sogovornik Evropske unije, pa čeprav se dolgoletni pridružitveni proces z EU že precej časa ne premakne nikamor. Merklova včeraj v Ankari ni imela dobrih pogajalskih kart. Človekove pravice so ostale neomenjene. Štel je le turški evet (da). Nemška kanclerka ga je načeloma dobila.
Razumevanje za Turčijo
Merklova je sogovornikom ponudila podporo za želeno vizumsko liberalizacijo za turške državljane, o kateri se Ankara z Brusljem pogaja vse od leta 2013, v zameno pa je pričakovala, da Turčija z EU sklene dogovor o vračanju do mednarodne zaščite neupravičenih migrantov iz EU. Očitno o tej kravji kupčiji obstaja strinjanje. Kot je namreč pojasnil premier Davutoglu, naj bi se ta oba dogovora realizirala julija prihodnje leto. Opozorila, da je sicer podoben sporazum o vračanju do mednarodne zaščite neupravičenih migrantov Turčija pred leti že dosegla z Grčijo, a se od več tisoč primerov za vrnitev na leto uresniči zgolj peščica (lani denimo zgolj šest), so očitno ostala preslišana.
Evropa krvavo potrebuje Turčijo in zato je Merklova pripravljena tudi globoko seči v denarnico. Tri milijarde evrov za oskrbo beguncev v Turčiji zahtevajo tamkajšnje oblasti. Merklovi se te zahteve po dodatnem denarju (sprva se je razmišljalo zgolj o milijardi evrov) zdijo utemeljene. S ponižnostjo je ugotavljala, da Turčija za oskrbo več kot dveh milijonov sirskih beguncev doslej ni dobila veliko mednarodne pomoči (sama je porabila osem milijard evrov), zaradi česar je Nemčija pripravljena prispevati svoj delež.
