Poročilo Europola o tem, da je več kot 10.000 otrok in mladostnikov, ki so v zadnjih dveh letih prišli v Evropo brez spremstva, izginilo, nevladnih organizacij pravzaprav ni presenetilo. Pojav ni nov, le število je višje. Če namreč otrok, ki je pripotoval sam, izgine v mrežah trgovine z ljudmi, bo sistem njegovo izginotje zlahka spregledal, saj ni tako rekoč nikakršnega sistema »sledenja«. »Vsi ti otroci niso žrtve kriminalnih dejanj; nekateri so se najbrž pridružili družinskim članom, od katerih so se ločili na poti. A preprosto ne vemo, kje so, kaj počnejo in s kom so,« je za britanski The Observer povedal predstavnik Europola Brian Donald.
Čeprav slovenska policija še ni prejela prijave zlorabe mladoletnih migrantov in še niso obravnavali primera, da bi kdo ugrabil otroka, v humanitarnih organizacijah poudarjajo, da se prav zaradi pomanjkljive zaščite teh otrok to lahko dogaja pri belem dnevu, ne da bi sploh vedeli.
»Naj se zgodi naravna ali humanitarna katastrofa, otroci so vedno najranljivejša skupina,« opozarjajo v Društvu Ključ – centru za boj proti trgovini z ljudmi. Organiziranemu kriminalu so v takšnih razmerah na stežaj odprta vrata: otroci lahko postanejo žrtve nezakonitih posvojitev, izkoriščanja in prisilnega dela, prostitucije, pedofilije, trgovine s človeškimi organi, tkivi, krvjo. Ljudi zato pozivajo, naj bodo pozorni na svojo okolico in ob najmanjšem sumu obvestijo policijo.
Nevarnost nanje preži povsod
Mojca Harmandić iz službe Rdečega križa za združevanje družin, ki že od oktobra v sprejemnem centru Dobova pomaga reševati stiske migrantov, pravi, da vsak dan dela tudi z otroki, ki potujejo sami. Večinoma so iz Afganistana. »To so zelo občutljive situacije, saj je treba ugotoviti, ali njihovi starši res vedo, da so na poti, ali potujejo nekam na varno, ali ne potujejo v spremstvu odraslih, ki so jih v to prisilili.« Z njimi se zato skušajo dogovoriti, da skupaj pokličejo starše in osebo, ki naj bi jih sprejela na cilju njihove poti, in preverijo situacijo, kolikor lahko. Po besedah Harmandićeve so mladi sicer nezaupljivi do institucij, tudi do policije, a močni in trdni v svojem namenu, da dosežejo cilj. Čeprav bi jih morali praviloma izločiti, se odločajo glede na situacijo: kadar presodijo, da je mladoletnik (razmeroma) varen, ga priključijo skupini in nato z njo nadaljuje pot. Kadar pri njem začutijo strah, pokličejo center za socialno delo in skušajo zanj najti namestitev v Sloveniji.
Nevarnost nanje preži povsod. »Dogajalo se je, da so samski moški jemali otroke družinam, da so na tak način hitreje nadaljevali pot,« opozarja Katjuša Popović iz Društva Ključ. Dogajalo se je tudi, dodaja, da so jih nato pustili kar ob poti, same. Marina Uzelac iz Slovenske filantropije pravi, da lahko tudi v azilnem domu ali v centru za tujce naletijo na ljudi, ki bodo izrabili njihovo željo priti na cilj in jim za pomoč zaračunali visoke zneske ali jih zvabili v kriminal. »Idealno bi bilo, da bi tem otrokom in mladostnikom lahko omogočili varen prehod od začetka do konca poti. To pomeni, da bi se socialna služba iz začetne države lahko povezala s tisto na cilju, neodvisna ustanova pa bi medtem temeljito preverila osebo, h kateri je mladoletnik namenjen,« predlaga Uzelčeva in dodaja, da bi bilo po vsej migrantski poti nujno vzpostaviti tudi varne točke, kamor bi se mladostniki v stiski lahko zatekli.
Sistemsko kršenje otrokovih pravic
Slovenija medtem otroke, ki se na begu pred vojno ali revščino pri nas znajdejo brez spremstva, pušča povsem na cedilu, s čimer krši njihove temeljne pravice, opozarjajo sogovorniki. Več kot desetletje stari načrti o vzpostavitvi namestitvenega centra za mladoletnike brez spremstva ostajajo mrtva črka na papirju. Ministrstvo za notranje zadeve, ki ga vodi Vesna Györkös Žnidar, je za danes spet sklicalo sestanek, na katerem naj bi beseda tekla prav o vzpostavitvi takšnega centra, a v nevladnih organizacijah preprosto ne verjamejo več v resnost teh namenov. Pravzaprav se zdi nenavadno, da pogovore vodi notranje ministrstvo in ne ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pod vodstvom Anje Kopač Mrak, ki se problematike mladoletnikov brez spremstva po besedah sogovornikov vztrajno otepa. »Seveda je otroka, za katerega policija sumi, da je v nevarnosti, bolje namestiti v center za tujce kot pustiti v nevarnem okolju, a center za tujce zanj nikakor ni primerna namestitev,« poudarja Popovićeva. Marina Uzelac dodaja, da s takšnim neustreznim ravnanjem lahko povzročimo celo več škode kot koristi. Center bi jim nudil občutek varnosti in vso potrebno oskrbo s psihosocialno obravnavo in psihoterapijo na čelu. »Ti otroci iščejo varnost – če bi jo našli tukaj, bi nekateri zagotovo tudi ostali v Sloveniji. A vse pogosteje se zdi, da se želimo prav temu izogniti,« dodaja Uzelčeva.
Če pristojni v kratkem ne bodo ukrepali, se bodo težave še zaostrile, so prepričani pripadniki nevladnih organizacij. Mladoletniki brez spremstva množično prihajajo v Evropo – samo lani po oceni organizacije Save the Children 26.000 – države pa jih vse bolj odrivajo. »Z zaostrovanjem mejne politike vse več tihotapcev in preprodajalcev izkorišča ranljivost otrok na begu,« opozarjajo tudi v Unicefu. Zato pozivajo k pripravi evropskega načrta, ki bo vključeval združevanje družin, preseljevanje in druge možnosti, ki bi preprečile zlorabe in izkoriščanje otrok.
Barbara Smajila
