Ljudje smo nekako navajeni na običajen potek vremena čez leto. Po eni strani se veselimo, vsaj na tihem, kakšnih izjemnih vremenskih pojavov. Saj vreme, ki v ničemer ne odstopa od ustaljenega, je po svoje enolično, dolgočasno, nič posebnega. Ko pa zagledamo velik nevihtni oblak, na primer tisto že kar malo grozečo črnino, pa oddaljeno grmenje in gosti ples bliskov, nam ti pojavi nehote pritegnejo pogled in jim posvetimo kakšno minuto opazovanja več, kot bi sicer namenili vremenu. Se čudimo res glasnemu gromu, močnim bliskom najrazličnejših oblik... Ali pa ko zjutraj stopimo v res mrzlo jutro, ko nas kljub zimskim oblačilom mraz ščipa v obraz in si ga skušamo na neki način zakriti, si potem v družbi pripovedujemo o tem, se čudimo, češ da že dooolgo ni bilo tako mrzlo in da je to res nekaj posebnega.
Seveda se je prijetno čuditi ali pa občudovati vremenske pojave, ki nam ne povzročajo škode ali ne zmotijo nekega ustaljenega dnevnega reda bodisi doma bodisi v poslu, službi, ki jo opravljamo. Dostikrat so slikoviti, ni pa nujno, da za vse. Od daleč je varno, če pa je preblizu, morda nimamo več posluha za take vremenske pojave, ker nas morda ogrožajo. Po svoje smo dvolični. Dokler imamo svojo rit na varnem, je vse prav, kadar jo zaradi vremena skupimo, je pa grozno. In včasih je res grozno! Nisem še doživel poplave, ampak če ti voda zalije vsaj pritličje, pa čeprav le 10 centimetrov visoko, ni lepo! Da ne dvigujemo gladine tja do enega metra ali celo višje! Sem pa doživel res debelo točo. Kar malo grozno je bilo slišati, ko so ledene krogle pokale po asfaltu. Človek je res nemočen in lahko samo gleda in čaka, da bo minilo.
Zdi se mi, da so nam taki strašljivi pojavi tudi po svoje lepi. Nekakšna divja lepota je v tej neukrotljivi moči, pa čeprav bomo morda nekaj minut zatem že obupani.
