Februarja še vedno velja snežni rekord v večjem delu Slovenije. Zgodilo se je leta 1952. Res izstopa, skoraj meter in pol snega v Ljubljani, 240 centimetrov v Ratečah, 88 centimetrov v Mariboru in 115 centimetrov v Murski Soboti – si predstavljate takšne količine v teh časih? Že dolgo se ni zgodilo, da bi življenje zaradi vremena zastalo. No, morda se je to zgodilo v nekaterih delih Notranjske predlani zaradi žleda. Če pa bi zapadlo toliko snega kot leta 1952, bi se najbrž res vse ustavilo. Kar predstavljajte si – saj vam dela domišljija, ne? – koliko cest bi bilo zaprtih, ker jih enostavno ne bi zmogli očistiti. Je ni mehanizacije, ki bi lahko vzdrževala prevozne ceste ob tako močnem sneženju. Nabrale bi se kolone vozil, sploh tovornjakov – le kam bi jih dali?
Pa sploh še nismo prišli do tega, koliko cest bi ogrožali ali celo zasuli snežni plazovi; tam bi se čiščenje šele zavleklo! Pa železnica... Kam bi odrinili ves ta sneg? Leta 1952 so mobilizirali veliko ljudi. Ceste so po čiščenju ostale ozke, kupi snega so bili ogromni. Danes so časi drugačni. Navajeni, pravzaprav razvajeni smo, da »nekdo« očisti vse namesto nas, plačujemo komunalne službe, mi pa niti ne razmišljamo kaj dosti o čiščenju – razen pred svojim pragom, in pa po vaseh, kjer je stanje vendarle drugačno. Ali bi bilo danes mogoče mobilizirati ljudi? Morda, če bi se čutili dovolj ogroženi. In kakšna tišina bi bila vsepovsod, si lahko mislite. Sneg vsrka zvoke, če pa je zvokov že tako in tako manj, bi bilo res tiho.
Čisto sem zašel v sneženo zimo. Realnost pa je zdaj seveda povsem drugačna. Lani je bilo v Mariboru denimo le 8 dni s snežno odejo, ki ni presegla 5 centimetrov. V Ljubljani je sneg ležal kar dobro polovico meseca in na začetku ga je bilo več kot 25 centimetrov. Ampak v zadnjih 25 letih je bilo kar sedem februarjev povsem brez snega ali pa le s kakšnim centimetrom v Ljubljani, v Mariboru pa osem. Tistih pravih sneženih pa je sploh bolj malo.
