Razumelo se je torej, da je pozimi sneg, in nihče ni razmišljal o tem, da ga morda ne bilo. Tudi organizatorji Zlate lisice so tekme začeli organizirati v takih podnebnih razmerah. Ko so bile zime še zimske, ne pa ta tekoča, blatna žalost, s katero se borijo zadnjih deset do dvajset let. Pa saj zimi nihče ne očita, če kakšno leto vmes odpove. Ne pa da kakšno leto vmes le pokaže, da je še zimska! Februar je po statistiki, pa čeprav je zadnji zimski mesec, še povsem zimski. Celo rekordno nizke temperature so marsikje izmerjene februarja, ne januarja. In tudi padavin je ta mesec več kot januarja. Zato je torej, teoretično gledano, smučarska tekma februarja načeloma obsojena na uspeh.
A vrag je v podrobnostih. Povprečja skrivajo v sebi odklone in ti so očitno čedalje pogostejši. Lahko imamo vrhunsko tehnologijo, pa nam to nič ne pomaga, če se vreme zaroti proti nam. Kar spomnite se, kako je bilo na Zlati lisici (ali bolje, tik pred njo) pred dvema letoma ali pa pred tremi, če se ne motim, tudi. Letos pa sploh, ko ni snega. Ja, bilo je vsaj mrzlo, temperature so bile prav ugodne za dodatno zasneževanje. V takih primerih ima Maribor celo prednost pred smučišči v sredogorju. Tam se pozimi večkrat pojavi temperaturni obrat, nižje, v dolini, pa je jezero hladnega zraka oziroma so bolj mrzle noči. Tako je, paradoksalno, včasih smučišče, ki je v dolini, na boljšem kot tisto, ki je višje v hribih. Seveda, visokogorska smučišča so še vedno v prednosti, a takih pri nas nimamo.
In zdaj spet odjuga. Sama otoplitev niti ne ogroža snega toliko kot topel veter. Če je ozračje mirno, nad snegom nastane plitva plast ohlajenega zraka, ki nekako zaščiti sneg, da bi se prehitro talil. Veter ga sproti odnaša in običajno prinaša še vlažen zrak, ki pa je smrtni sovražnik snega. Boj za smučarsko progo bo potekal do zadnjega tudi letos. Morda bo petek, ko bo jugozahodnik prehodno oslabel, odločilen dan. Najmočneje bo zapihal prav v soboto, v nedeljo pa bo vetra spet manj.