Pa vendar postaja drugače. Ko sem začel delati kot meteorolog – prognostik, je veljalo pravilo, da nas v povprečju vsake štiri dni doseže vremenska fronta. Seveda ni takrat vsak četrti dan deževalo, a padavine so bile vendarle časovno nekoliko enakomerneje razporejene. Še vedno so seveda razlike med celinskim padavinskim režimom, ki vlada severovzhodni in jugovzhodni Sloveniji, ter vplivom Sredozemlja, ki, če gledamo časovno razporeditev padavin čez leto, sega tja do osrednje Slovenije. Pa čeprav osrednja Slovenija nima sredozemskega podnebja. Vendar pa v zadnjih desetletjih vse pogosteje dežuje bolj kampanjsko, bi lahko rekli. Več pade naenkrat in nato ostaja dlje časa suho. O tem bi najbrž veliko znali povedati kmetijci, ki se pogosto bojujejo s sušo spomladi in poleti.
Slovenija je res bogata z vodo, vsaj glede na mnoge evropske države oziroma države po svetu. A opažam, da poleti večkrat presahne marsikateri potok, ki je v preteklosti tudi poleti veselo žuborel. Na Primorskem je reka Raša – lepo, slikovito dolino je vrezala med Kras in Vipavsko dolino oziroma hribčki nad njo (lep izlet, sploh pozimi, da uidete iz morebitne megle ali mraza celinskega dela Slovenije). Včasih je poganjala vrsto mlinov. Danes je vode premalo, da bi ti mlini lahko obratovali, razen v času obilnejših padavin in še malo časa potem. Res je, da v kraškem okolju voda včasih najde novo pot pod zemljo, a podobno je tudi z Dragonjo v slovenski Istri. Da ne naštevam naprej.
Voda postaja strateškega pomena. Tudi pri nas, kjer smo jo navajeni trošiti brez premisleka, se stanje poslabšuje. Podnebje se vendarle spreminja, pa je vseeno, zakaj in za koliko časa. Vodo moramo začeti ceniti, dragocena je. Ne dajmo je, ostati mora za vse, vsem dostopna! In spoštujmo jo – pomislimo na to, kadar se prhamo ali zlivamo pomije v straniščno školjko!
