Pa dobro, toploto bi nekako še prenesli. Pravzaprav smo jo dobro prenašali, celo zelo dobro. Prihranili smo pri kurjavi, v prostih sončnih popoldnevih smo lahko celo posedali na kavi v bližnjem bifeju… In kot gorski kolesar moram priznati, da tako dobrih razmer za kolesarjenje novembra in decembra že dolgo ni bilo, če sploh! Same temperaturne inverzije, ki so poplačale vsako prelito kapljo znoja na vzponu na hrib ali goro. Krasni razgledi, skoraj pomladna garderoba in na pol prazen nahrbtnik, ki ga ni obremenjevala množica rezervnih oblačil, kot je to pri hladnejšem vremenu. Takemu vremenu pozimi pravim, da je udobno. Ni kupov snega v mestih, ki bi preprečevali parkiranje, dežniki so nam skoraj splesneli v omarah, če sploh še veste, kaj je to dežnik... Ni mokrih oblačil, če pozabimo odprto okno, ne bo deževalo na parket v sobi in podobno. Res, precej manj moramo razmišljati vsak dan, če je vreme suho in vsaj približno toplo.
V Ljubljani je padlo decembra le 0,9 litra dežja na kvadratni meter, v Mariboru pa dobesedno le nekaj kapelj. In marsikje po Sloveniji niti kaplja. Najslabše v tej situaciji je, da do nedavna skoraj ni bilo snega v gorah. Najslabše ne zaradi lepega videza, niti ne zaradi smučanja, ampak zaradi vodne zaloge. Večina naših rek se spomladi in tja do začetka poletja napaja iz talečega se snega v hribih. Kaj bo spomladi, lahko le ugibamo. Tudi zadnje sneženje, ki je bilo v visokogorju res obilno, ne rešuje te težave. Pa še meja sneženja je bila ponekod celo nad 2000 metri. Zato navijajmo za zimo in sneg, vsaj v gorah!
