Otroci nimajo dovolj znanja in izkušenj, da bi znali poskrbeti zase. Zato smo odrasli in družba kot celota kjerkoli na svetu dolžni poskrbeti za njihovo dobrobit in zdrav ter spodbuden razvoj. Za otroke, ki sami v svet bežijo pred grozotami vojne, smo odgovorni vsi. Že sama vest nam bi morala naložiti, da zanje uredimo namestitev v varnem in spodbudnem okolju, kjer se bodo lahko skupaj z vrstniki vključevali v družbo in odraščali v odgovorne in solidarne ljudi. Kot odrasli smo odgovorni tudi za to, da otrokom privzgojimo vrednote solidarnosti, strpnosti in sočutja do sočloveka v stiski, kakršna koli že ta je.
Z lastnim zgledom lahko pri otrocih zbudimo zaupanje in velikosrčnost ali pa nanje prenesemo svoje strahove in nezaupanje. Večkulturnosti ne moremo zapreti vrat, temveč moramo ustvariti pogoje, v katerih bodo naši otroci lahko ustvarjali strpno, solidarno, odgovorno in sočutno družbo. In močno upam, da se tega kot posamezniki in kot skupnost zavedamo.
