Po več kot desetletju iskanja primernih prostorov za otroke, ki brez spremstva staršev bežijo z vojnih območij, je država minuli teden prostor našla v dijaškem domu v Kranju. Z ravnateljico Judito Nahtigal so se predstavniki ministrstva za notranje zadeve že skorajda dogovorili za namestitev šestih mladoletnikov, mlajših od petnajst let, vendar je namero preprečila skupina staršev, ki se je zbala, da so med bodočimi sostanovalci njihovih otrok teroristi oziroma nevarne osebe. Ravnateljici so zagrozili, da bodo svoje otroke iz doma izpisali, če bo pod streho sprejela begunske otroke.
»Upala sem, da bi lahko sprejeli vsaj dva, da bi pokazali človekoljubnost in strpnost vsaj do otrok,« pravi Nahtigalova. »Vendar je na sestanku s starši upanje propadlo.« Po protestih v Šenčurju in Kidričevem je to še en znak, da se slovenska družba radikalizira.
»Mladoletniki brez spremstva so izrazito ranljiva skupina. V večini primerov so to otroci, ki so jih starši v želji, da bi rešili njihova življenja, poslali na pot proti Evropi,« so včeraj sporočili z MNZ.
»Na sestanku 22. februarja v Dijaškem domu Kranj sta državna sekretarja MNZ Andrej Špenga in ministrstva za izobraževanje, znanost in šport Andreja Barle Lakota skupaj s predstavniki ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ravnateljico doma Judito Nahtigal s to možnostjo seznanila starše dijakov. Staršem so pojasnili, da so ti otroci pri nas popolnoma sami, brez svojih staršev, zato je naša dolžnost, da jim pomagamo in zanje še posebej poskrbimo. To nam navsezadnje nalagajo ne samo nacionalna zakonodaja ter mednarodne konvencije in deklaracije, temveč tudi naša skrb za sočloveka, za tiste šibkejše od nas, kar je temelj sodobne družbe. Ravno tako so nas k temu že pozvali varuh človekovih pravic in nekatere mednarodne ter nevladne organizacije, kot je UNHCR. Kljub vsem pojasnilom so bili starši dijakov izrazito negativni in izrecno proti temu, da bi v domu bivali otroci brez staršev, zato se je ravnateljica odločila, da v Dijaškem domu Kranj take namestitve ne bo. Taka odločitev je bila sprejeta tudi zato, ker nikogar ne želimo izpostavljati morebitnim konfliktom ali pritiskom – ne dijakov v domu ne mladoletnikov brez spremstva,« pravijo na MNZ.
Ravnateljica Nahtigalova pravi, da je bil sestanek z razburjenimi starši »zelo zahteven«. Spraševali so denimo, kdo jim lahko zagotovi, da begunski otroci niso morda v resnici že odrasli (glede na to, da domnevno nimajo dokumentov) in obenem pripadniki Islamske države, ki bi lahko v Kranju izvedli teroristični napad. »Nekaj staršev je bilo sicer umirjenih in tudi če so imeli pomisleke, so bili razumnejši. Vendar niso prišli do besede,« pravi ravnateljica. Povedala pa je, da je včeraj od nekaterih staršev, ki jih ni bilo na sestanku, dobila tudi pisma podpore. Vendar je odločitev, da v Kranju begunskih otrok – stari so od deset do petnajst let – ne bo, dokončna.
Varuhinja o pomanjkanju človečnosti
Mladoletne migrante, ki potujejo brez spremstva staršev (ker so ti bodisi umrli bodisi jih niso mogli spremiti na pot na varno), država sicer namešča v ljubljanski azilni dom, v center za tujce v Postojni, občasno pa tudi v krizne centre za mladoletnike po vsej državi. Vendar nobena od teh institucij ni v skladu s specifičnimi potrebami otrok, ki potrebujejo posebno skrb, zato država že več kot desetletje išče primernejšo nastanitev. Zdaj ko je migrantov v Sloveniji več, so predstavniki države hoteli naglo rešiti doslej nerešljivo. V Kranju, kjer bi bili otroci nastanjeni celo v ločeni stavbi, so jim hoteli zagotoviti stalno oskrbo, prevajalce in posebej usposobljene socialne delavce.
V iskanje primerne namestitve se je vsa leta doslej vključeval tudi varuh človekovih pravic. »Otroci brez spremstva niso kriminalci, ki bi jim morali omejiti svobodo gibanja, temveč so otroci, ki trenutno niti ne vedo, kje so njihovi starši in sorodniki,« so včeraj sporočili iz pisarne varuhinje Vlaste Nussdorfer. »Varuhinja z obžalovanjem ugotavlja, da strah pred takšnimi otroki izkazuje pomanjkanje človečnosti, zato pristojnim državnim organom predlaga, naj primerne prostore za nastanitev otrok poiščejo v okolju, ki jih bo pripravljeno sprejeti z razumevanjem.«
Dogajanje so obžalovali tudi na Slovenski filantropiji, ki skrbi za begunce. »Dogajanje v Kranju kaže na vzdušje, ki je zajelo Slovenijo,« pravi Marina Uzelac, ki vodi program Filantropije za mladoletnike brez spremstva. »Žalostno je, da otrok, starih deset ali petnajst let, nekdo ni pripravljen sprejeti. Ti otroci, ki so doživeli že veliko hudega, potrebujejo posebno nego in skrb. Ne razumemo, od kod nepripravljenost, da bi jih sprejeli.«
Podpise proti namestitvi otrok v dijaški dom naj bi zbirali celo profesorji kranjske gimnazije Franceta Prešerna, ki stoji ob domu. Na naše vprašanje, ali to drži, je ravnateljica Mirjam Bizjak odgovorila, da gimnazija »v zvezi z namestitvijo migrantov v Dijaški in študentski dom Kranj ne daje uradnih informacij«. Povedala pa je, da so se »učitelji, ki nameravajo vpisati svoje otroke v Dijaški in študentski dom Kranj, neodvisno od šole organizirali sami«. Osebno mnenje tajnika Sviza Branimirja Štruklja ob tem je, da bi morali profesorji s svojim zgledom delovati ravno nasprotno – pokazati strpnost in prispevati k odpravljanju predsodkov.
Uroš Škerl Kramberger
