Hujskanje ni ne smiselno ne utemeljeno, to ni Slovenija, se je na sobotne proteste proti migrantom v Šenčurju odzval slovenski premier Miro Cerar ter pozval k miru in strpnosti. Predsednik državnega zbora Milan Brglez je za Dnevnik poudaril, da brez človeka in človečnosti Evropa nima prihodnosti
A številni razumniki so prepričani, da je prav slovenski politični vrh – od Cerarja do Boruta Pahorja in strankarskih prvakov – odgovoren za razmah strahu in nacionalistično pogojenega sovraštva do prebežnikov, ki se je na sobotnih protestih v Šenčurju stopnjevalo celo z domobranskimi simboli.
»Slovenska vlada je s svojimi nesmiselnimi ukrepi, postavljanjem bodeče žice, dajanjem posebnih pooblastil vojski in retoriko pretiranih pričakovanj kar sama pospešila kolektivno histerijo, protibegunske strahove in ksenofobno nestrpnost,« so med drugim zapisali v pismu društva Alternativna akademija (v celoti ga objavljamo na strani 13). Eden od podpisnikov, filozof dr. Rado Riha, je za Dnevnik razmišljal takole: »To, da se ljudje samoorganizirajo, ni samo po sebi ne dobro ne slabo. Slabo pa je, če umanjka politična struktura, ki bi premogla bolj svobodomiseln, bolj emancipacijski pogled na skupno življenje v družbi, tudi s tistimi, ki tu ne živijo že nekaj stoletij... Če vlada kar naprej pošilja sporočilo, da skrbi za našo varnost, implicitno sporoča, da Slovenija ni varna. S tem pospešuje tovrstno samoorganiziranje.« Dr. Peter Klepec, prav tako filozof, pa opozarja na dolgo tradicijo protestov proti priselitvi oziroma namestitvi drugačnih v lokalno okolje. Poleg prebežnikov so bili v minulih dveh desetletjih in pol na tapeti (samo)organiziranih skupnosti tudi zdravljeni odvisniki, Romi, otroci z motnjami v razvoju, stanovalke varnih hiš... Sogovornika poudarjata, da je treba o migrantski krizi razmisliti v luči globalnih premikov in v luči dejstva, da je – kot pravi Riha – »evropska politika skupaj z ameriško razdejala države, iz katerih ljudje zdaj množično bežijo«.
Eden bolj znanih protestov proti priselitvi oziroma namestitvi drugačnih je v Sloveniji odmeval že leta 1989. V ljubljanski stanovanjski soseski BS-3 so želeli v praznem vrtcu urediti dnevno varstvo za otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Bližnji stanovalci so se temu postavili po robu in se samoorganizirali v odbor za varstvo krajanov, ki je nastopil s peticijo proti »oddelkom za duševno prizadete«. Kljub zagotovilom stroke, da gre za povsem neproblematične otroke, so (številni) krajani vztrajali, da gre za agresivne, nevarne otroke, celo posiljevalci naj bi bili med njimi. Umazana kampanja je trajala več let, v njej so sodelovali tudi nekateri (dotlej) ugledni meščani. Leta 1992 so želeli v benediktinskem samostanu sv. Onofrija nad Sečovljami odpreti komuno za zdravljenje odvisnikov od prepovedanih drog. Pod peticijo proti komuni se je podpisalo 450 krajanov (od 1600 Sečovljanov), ki so se bali, da bo komuna ogrozila njihove otroke, varnost, turizem... Iz podobnih razlogov je med letoma 1992 in 1994 odmevalo dogajanje na Planini pri Rakeku, kjer so prav tako nasprotovali komuni za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. V ta namen so organizirali celo referendum. Pobudniki terapevtske skupnosti so bili pripravljeni s predstavniki lokalne skupnosti podpisati pogodbo, v kateri bi se dogovorili o vseh pogojih delovanja komune, a to krajanov ni pomirilo. Komuno za zdravljenje odvisnikov so nato leta 1994 brez težav odprli v nekdanjem frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Novi Gorici.
Na tapeti odvisniki, bolniki, ženske...
Odmeval je tudi primer Maline. Leta 1997 so vaščani Malin z vaškimi stražami preprečili naselitev romske družine, ki si je legalno kupila hišo. Tudi krajani Jelšan so B. B., ki si je kupil hišo v njihovem kraju, sporočili, da je nezaželen. Pod peticijo se je podpisalo 150 vaščanov, ki naj bi že stoletja živeli s svojimi običaji in navadami ter si ne želijo »takšnih sprememb, kot bi se verjetno zgodile, če bi se naselil v vasi s svojo družino« (navedki so iz magisterija Aleša Drolca z naslovom Nasprotovanje priselitvi in odnos do drugačnega). Leta 2002 so krajani Senožet nasprotovali stanovanjski skupnosti za duševne bolnike in bolnike s poškodbami glave. Leta 2003 so krajani Jelovca v Bresternici nasprotovali odprtju materinskega doma, ker da bo »nova dejavnost negativno vplivala na kvaliteto bivanja v naselju«. Simptomatično je, da so mediji veliko pisali o teh dogodkih, precej manj pa o epilogih zgodb.
Kar nekaj let je v medijih odzvanjalo samoorganiziranje prebivalcev Šiške. Leta 1997 so krajani, nezadovoljni zaradi tedanjega prehodnega doma za tujce, ustanovili svet za varnost državljanov Ljubljane, ki je med drugim predlagal zaprtje doma. Med težavami so navajali posedanje prebivalcev doma na stopnicah, zbiranje v sosednji slaščičarni, sprehajanje po soseski... Leta 2000 so ustanovili šišensko civilno iniciativo, ki je dosegla, da so prosilce za azil in azilante preselili na Goričko, kjer pa so prav tako protestirali in vladi v Ljubljani zagrozili, da bodo tamkajšnjemu centru odklopili elektriko, če tujcev ne odpeljejo drugam. To je vlada tudi storila. Zanimivo je, da so protestniki na Goriškem poudarjali, da želi država vse, kar je slabo in kar ljudem povzroča težave, iz prestolnice preseliti v obrobne kraje, protestniki iz Šiške pa so nasprotno poudarjali, da center za tujce ne sodi v urbano okolje.
Kdo je žrtev
Ko je šlo za znano romsko družino, ki je krajani na Dolenjskem niso več hoteli, je izsiljeni odhod varovala celo policija, res pa je, da se je takrat s krajani osebno pogovarjal tedanji predsednik Janez Drnovšek. Aleš Drolc ob tem ugotavlja, da sta protestom praviloma skupni (domnevna) skrb za varnost otrok ter dejanska ali pričakovana prisotnost kriminala; običajno se tudi poudarja, da se »vse dogaja za našimi hrbti« in da bi bilo neželenim priseljencem bolje kje drugje... Za vse proteste je tudi značilno, da protestniki kot žrtev (države, politike, elit...) vidijo sebe, ne pa tistih, proti katerim protestirajo, čeprav so po socialnem statusu veliko nižje. »V vseh nas je več kapacitete za zlo, kot smo si pripravljeni priznati. Naloga tistih, ki imajo moč v družbi, je, da spremljajo tovrstne pojave in preprečujejo, da bi se to zlo udejanjilo. Bojim pa se, da so odločujoči v naši družbi pri tem popolnoma odpovedali,« poudarja dr. Dragan Petrovec s kriminološkega inštituta.
Ranka Ivelja
