Oktobra lani je med 102 prebivalcema vasi Sumte, ki leži na severu Nemčije, završalo. Oblasti so jim sporočile, da se bo v veliko in povsem prazno zgradbo s pisarnami sredi vasi vselilo tisoč beguncev. »Kako bo to mogoče izvesti?« je v telefonskem pogovoru s spodnjesaškim notranjim ministrom spraševala županja Grit Richter, ki ima pod seboj več vasi, med njimi tudi Sumte. »Ni ne avtobusa ne trgovine,« je dodala. Notranji minister je vztrajal in morala je organizirati sestanek, ki so se ga udeležili ne le prebivalci Sumteja, ampak tudi drugih njenih vasi.
Na sestanku z več sto udeleženci so šokirani vaščani Sumteja izrazili bojazen, da ne bodo več varni. Ali bodo policisti pravočasno prišli v vas, če bo treba? Ali bodo lahko čez dan pustili hišo prazno? Spraševali so se tudi, zakaj se prej o tem ni nihče pogovoril z njimi. Tisti najbolj naklonjeni beguncem so sicer menili, da jim je treba pomagati, a kar je preveč, je preveč. Prišlo je tudi nekaj lokalnih neonacistov, a so jih vaščani ignorirali.
Novembra so se morali vsi sprijazniti s prihodom 750 beguncev, torej več kot sedem na enega prebivalca. Prišle pa so tudi trume novinarjev in snemalcev z vsega sveta. Do oktobra ni bilo nobenega razloga, da bi kdor koli prišel v Sumte, razen če je tam stanoval. S prihodom beguncev se je to spremenilo. Domačini so na neki način postali ponosni, da jih opazuje ves svet. Ravno zato pa so se morali tudi odgovorno vesti do prišlekov.
Priljubljeni »veliki vodja«
Begunci in migranti so iz 25 različnih držav, predvsem iz Sirije, Irana, Iraka in Afganistana. Največ je zanje naredil 58-letni Jens Meier, okrožni vodja Zveze delavcev samaritanov dežele Hannover. S svojo ekipo prostovoljcev je v tednih pred prihodom beguncev poskrbel, da je velikanska pisarniška zgradba dobila kuhinjo, primerna stranišča, prijetne skupne prostore in da je tudi sicer postala vseljiva za 750 beguncev.
Meier, obilen in visok možak, pa je postal ne le »veliki vodja« begunskega centra, ampak tudi daleč najbolj priljubljena oseba za begunce v Sumteju. Med drugim je priskrbel kombi, v katerem so se lahko tuširali, pa stalne prevoze v večji kraj v bližini, kjer je trgovina, prav tako izlete v okolico, na filmske predstave in seveda tečaje nemščine. Pri slednjem mu je zlasti veliko pomagal upokojeni učitelj, ki pravi: »Najpomembneje je, da imajo begunci urejen potek dneva, da si torej strukturirajo čas. Največji strup je neaktivnost.« Begunci imajo po zaslugi prizadevnega Meierja zdaj na voljo tudi športno dvorano in splet.
Meier je moral velikokrat posredovati med begunci in domačini. Beguncem je moral dopovedati, da praznih steklenic in smeti ne smejo kar puščati ob cesti, na travi ali drugje zunaj. Zgodilo se je tudi, da je oče svojega sina posadil na konja, ki se je pasel v bližini, zaradi česar lastnik konja ni bil preveč navdušen.
Nove zaposlitve in otroški živžav
Begunci so z vsem zelo zadovoljni in z njimi ni večjih težav. Danes tako med vaščani o strahu pred njimi ni več sledu, samo še nekateri posamezniki godrnjajo. Večina prebivalcev te vasi se celo veseli, da so dobili tako veliko beguncev, saj so ti marsikomu omogočili zaposlitev. Odprlo se je kar 66 novih delovnih mest, med drugim za kuharja, hišnika in vzgojiteljico. Ker so domačini večinoma starejši, so tudi veseli, da je prišlo z okoli sto družinami 190 otrok, ki so mlajši od 15 let. Vas je tako oživela.
To sožitje med domačini in begunci pa ne ustreza skrajni desnici, ki je v vas poslala že nekaj anonimnih grozilnih pisem. Eden od vaščanov je iz ZDA celo dobil pismo neonacista, ki ga je pozval k »uporu proti multikulturalizmu«.
