Pred volitvami je bil isti nasmejani mož navaden človek. Bolele so ga krivice in napake oblasti, zato je želel vse to spremeniti. Ali pa se je že takrat samo delal, da si tega želi. Ko je iz navadnega občana postal župan, se je začelo božje poslanstvo v provinci: prvi sumi koruptnosti, prva dejanja klientelizma, nepotizma in kar je še folklore naših oblasti od lokalnih do vrhovnih. Obenem je za javnost gradil svoj vzvišeni polbožji sloves: vedno nasmejan, vedno všečen in vedno tako dostopen, naš, ljudski, kranjski. Tisti, ki so od njega pričakovali povsem človeške reakcije, so bili ob tem vse bolj razočarani. Ni znal poskrbeti za to, da bi jezni občani prišli do pravih odgovorov in rešitev – političnim prijateljem pa je znal priskrbeti službo ali dve. Vedno bolj se je oddaljeval od trdne podlage, vedno bolj je s svojo provincialno in samovšečno božjo podobo nekje lebdel. Proč od tistih, ki jih je malo pred tem prepričeval, da je njihov in ima rešitve za vse in ne le zase.
Ko je po človeško počil v drug avto, je bil spet človek, a ga je lastna predstava o polbožjem statusu izdala. In če je prej znal o vsakem svojem koraku s sliko in besedo obveščati rajo tam spodaj, je zdaj obmolknil. Ni zmogel več besede pojasnila, še manj skromnega sestopa s piedestala političnega polbožanstva kranjskega. Ne, potuhnil se je – kako človeško – in zopet postal tisto, kar morda dejansko je: človek s slabostmi, ne brezgrešno bitje, ki nekje z višav ureja ljudem njihov lokalni kozmos, kjer vedno najde najprej kaj zase.
Razočaranje nad filmom, ki ga je odvrtel v letu dni Boštjan Trilar v Kranju, je kot občutek, da si gledal triler, ki si ga že velikokrat videl. Gre dejansko za triler o naši stvarnosti in našem spoznavanju, kako politika spremeni ljudi, ki so nekoč imeli slabosti in napake in vrline in odlike, zdaj pa nas goljufajo z nedotakljivostjo, ki smo jim jo podelili z glasovi v skrinjicah. Te prevare nas zelo zabolijo, ker se nam ponavljajo in ker preprosto ne zmoremo več ločiti, kdo v sebi skriva to dvojnost in se bo že prvi dan po volitvah prelevil v politično spako z vso navlako ignorance do včeraj, ko je bil še del raje, ki vse to povsod in vedno plačuje iz svojih žepov.
Tragična nesposobnost sprejemanja odgovornosti za klavrn triler ni izum Boštjana Trilarja. On samo uteleša slovensko resnico, da šele vstop v politiko kot lakmusov papir pokaže, da so politični polbogovi velikokrat ljudje slabih dejanj. Kranjski župan je samo eden tistih, ki nam mu je to uspelo dopovedati.
