Medtem ko v Bruslju pripravljajo revizije schengenskega zakonika in dublinskih pravil, slednja naj bi vključevala tudi sicer nujno načelo, da beguncem ne bo treba zaprositi za azil v prvi državi vstopa v Evropsko unijo, se države članice v odsotnosti volje po medsebojni delitvi odgovornosti za begunce lotevajo priprav za zapiranje meja. Od Švedske do Slovenije so države v sprintu oblikovanja azilnih pravil in druge zakonodaje, ki bi Evropo naredila manj »atraktivno« za prihod beguncev. Odvzemanje denarja beguncem na Danskem (podoben ukrep je uvedla še Švica), da bi z njimi poplačali stroške njihove oskrbe, je zgolj vrh ledene gore in močno spominja na nacistično razlastninjenje Judov, Romov in številnih drugih evropskih narodov pred odhodom v koncentracijska taborišča.
Neonacistični duh se ne preliva zgolj iz zaskrbljenih civilnodružbenih gibanj tako imenovanih zaskrbljenih državljanov iz ene članice v drugo, njegove prvine so v spirali sovraštva opozicijskih populistov našle mesto še v evropskih vladnih politikah. Države tako tudi na pravnem področju sledijo vsesplošni ksenofobični hajki. Sprožila pa jo je prav politika prestrašene, razdeljene in nesolidarne Evrope, po kateri so žičnate ograje in suspendiranje schengenskih pravil najboljša možna rešitev za človekoljubnost, izpolnjevanje obvez do beguncev, ki izhajajo iz ženevskih konvencij, ter hkrati za ohranitev tako imenovanega našega načina življenja.
Ko je premier Miro Cerar pri nemški kanclerki Angeli Merkel razlagal še o enem načrtu reševanja begunske krize na meji z Makedonijo, je ležal v vsesplošnem evropskem trendu s severa in vzhoda Evrope. Ideja o zaščiti makedonsko-grške meje z evropskimi policisti je zvenela kot kopija že potekajočega pošiljanja policistov višegrajske četverice na druge evropske meje. Združil ga je z duhom zahodnih Evropejcev – predvsem Nemcev in Avstrijcev –, da je treba begunski tok ustaviti čim dlje od njihovih nacionalnih meja. Toda slovenska zamisel prej kot rešitev predstavlja v evropskem ksenofobičnem kontekstu zgolj še eno kapljo v morju Unijinega akcijskega načrta nemoči.
Ker je Merklova pod vse večjimi notranjepolitičnimi pritiski za končanje begunske politike »odprtih vrat«, Avstrija pa pod taktirko notranje ministrice Johanne Mikl - Leitner pripravlja zavračanje vseh beguncev, ki za azil ne nameravajo zaprositi pri njih ali v Nemčiji, je precej jasno, da je Evropa pred zapiranjem meja.
