»Ime mi je Asim. To pomeni čeden, veš,« mi pove dobrodušni mladenič, star morda dobrih dvajset let. Asim iz Sirije je v enem od treh ogrevanih šotorov objemal svojega mlajšega brata Malaza, ki je bil zavit v sivorjavo odejo in ni bil videti najbolje. »Zebe ga. Potrebuje druge čevlje in nogavice, njegovi so povsem premočeni,« pravi. Zakaj ne rečete kakšnemu prostovoljcu, da potrebuje čevlje, ga pobaram. »Ne vem, komu naj rečem,« pravi Asim. Ustavim koordinatorico prostovoljcev Nejo Šmid in ji rečem, da Malaz potrebuje čevlje. »Žal mi je, nimamo več moških čevljev. Če jih zjutraj dobimo, jih popoldne zagotovo ni več. Ves čas jih potrebujemo, pa seveda topla oblačila. Kape in šale delimo ves čas,« pove.
»Je mrzlo, ampak je v redu«
Zunaj je bil mraz, minus pet stopinj je kazal termometer v avtomobilu. Snežilo je. V vseh treh ogrevanih šotorih na območju nekdanje livarne v Dobovi, v katerih je prostora za 1500 ljudi, je toplo. Medtem ko se je kolona beguncev med šotori že pomikala proti avtobusom, ki naj bi jih odpeljali do železniške postaje v Dobovi ali pa neposredno proti avstrijski meji, jih je kakšnih sto v vrstah potrpežljivo čakalo v prvem šotoru na registracijo.
»Je mrzlo, ampak je v redu. Na poti smo šest, sedem dni. Rekli so nam, naj počakamo tukaj, v tem šotoru, nato pa gremo z avtobusi v Avstrijo in nato do Nemčije. Tam je konec naše poti,« doda Asim. K nama pristopi njegova sestra Brivan. Tudi ona je oblečena v plašč, s šalom okrog vratu. »Vedeli smo, da sta tukaj zima in sneg. Je pa res, da je mnogo bolj mrzlo kot v Siriji. Tam zapade sneg morda vsaka tri ali štiri leta.«
Kot pravi Šmidova, se begunci, s katerimi se je pogovarjala, želijo čim prej vrniti domov, seveda ko se razmere v njihovi državi umirijo. Medtem ko sva se pogovarjali, je skupaj z drugimi prostovoljci čistila tretji šotor. Ob 18. uri je bil namreč najavljen nov vlak z okrog 900 begunci. V Dobovo pripeljejo štirje takšni vlaki na dan.
»Imamo te plastične rokavice... Zato sploh ne vem, ali so te odeje mokre ali suhe. Imam občutek, da je vse mokro,« pove Zala, mlada Slovenka, ki živi na Švedskem. V Slovenijo je prišla na obisk k družini, prijateljem. In vmes prišla še na pomoč v Dobovo. »Ne vem, ali bodo ti ljudje spali na mokrem ali suhem. Morda bi se dalo zanje še bolje poskrbeti, čeprav so mi povedali, da je tu zdaj bistveno bolje kot na začetku,« doda.
Kot da beguncev ni več...
Tudi po besedah Iveta Zagorca, koordinatorja Rdečega križa, so v dobovškem sprejemnem centru razmere zdaj dokaj dobre. Eden od beguncev mu je dejal, da je to najbolje urejen center na vsej njegovi dosedanji dolgi poti. A kot pravi Zagorc, se hkrati ne more znebiti občutka, da se je v Sloveniji kar nehalo govoriti o beguncih. »Ljudje imajo zdaj, ko je sistem dobro utečen, občutek, kot da beguncev v Sloveniji ni več. A prostovoljce še vedno potrebujemo, je pa res, da jih bo treba kmalu zamenjati z delavci iz javnih del, kajti prostovoljci imajo tudi svoje službe, družine.«
Prostovoljcu Rafaellu iz Italije, ki se je po nekaj dneh dela na Šentilju včeraj »preselil« v Dobovo, se zdi, da bi moralo biti razdeljevanje hrane, pijače, oblačil bolj utečeno. Na Šentilju je šlo vse skupaj hitreje, pravi, je pa res, da je tamkajšnji center precej manjši od tega v Dobovi. »Ne vem, ali so prebežniki dobro pripravljeni na zimo. Se mi pa zdi, da niso bili pripravljeni na tako dolge postopke, preden pridejo skozi Slovenijo do Avstrije. Poleg tega imam občutek, da ljudi iz Sirije hitreje pošiljajo naprej proti Avstriji kot pa prebežnike iz drugih držav, ki jih temeljiteje preverjajo.«
V novem letu že 9300 beguncev
V Dobovi je bilo včeraj popoldne videti, da policija, prostovoljci, Rdeči križ, civilna zaščita delujejo z roko v roki, koordinacija med njimi je dobra. »Je treba kar pohvaliti, da se različne organizacije med seboj znajo dobro dogovoriti in koordinirano delovati za skupno korist,« še doda Šmidova.
V štirih dneh leta 2016 je v Dobovo prispelo 9300 migrantov. Včeraj pred polnočjo so pričakovali še en vlak z nekaj več kot 900 migranti. Šotori so bili pripravljeni.
