Prelaganje stroškov oskrbe beguncev na zdravstveno blagajno, ki lahko pomeni četrt milijona evrov manj za slovenske bolnike, na ministrstvu za zdravje utemeljujejo s presenetljivim pogledom na zdravljenje. Eno so zdravstvene storitve, ki jih opravijo v nastanitvenih centrih, trdijo, drugo pa pomoč desetih mladih zdravnikov pri tej oskrbi. »Iz proračuna ni mogoče zaposliti zdravnika,« je dejala predstavnica ministrstva Dušanka Petrič. Po njenem pri delu mladih zdravnikov v nastanitvenih centrih niti ne bo šlo za storitve za migrante, čeprav bodo zdravili prav njih, ampak razbremenjevanje zaposlenih, ki so doslej sodelovali pri tej oskrbi. Nalaganje plačevanja oskrbe beguncev zdravstveni blagajni, kar lahko slovenske bolnike na primer prikrajša za 55 operacij kolka, je zahtevalo precejšnje akrobacije. Kritje stroškov dela zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev je – tako je vsaj bilo doslej – v slovenskem zdravstvu sestavni del plačila za zdravstveno storitev. Poleg tega je zakonodaja jasna. Zdravljenje tujcev brez urejenega zavarovanja mora kriti proračun. Doslej ni o tem nihče dvomil. Proračun je ob vsakokratnem dosedanjem plačilu za stroške zdravljenja nezavarovanih tujcev pokril tudi stroške za zdravstvene delavce, ki so zanje poskrbeli. Stroški dela so, pa naj gre za slovenske ali tuje bolnike, glavnina vsakokratnih stroškov zdravljenja.
Kot smo v Dnevniku že poročali, na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ne oporekajo kadrovskim okrepitvam v nastanitvenih centrih, a je prelaganje stroškov na domače zavarovance po njihovem nezakonito. Sporočili so tudi, da za oskrbo beguncev – ne glede na aneks k splošnemu dogovoru, s katerim jim je vlada tik pred koncem lanskega leta to naložila – ne bodo plačevali. Na ministrstvu za zdravje napovedujejo, da se bodo s predstavniki ZZZS v kratkem pogovorili, da bi razjasnili dileme.
Zdravstvu vlade rade vzamejo, dale pa mu ne bi
Tokratni zaplet ni prvo prelaganje obveznosti vlade oziroma državnega proračuna v škodo slovenskih bolnikov. Lani se je vlada Mira Cerarja v nasprotju s predlogom zdravstvene blagajne, ki bi dodaten denar usmerila v dodatna zdravljenja, odločila za dvig priznanih cen zdravstvenih storitev. Bolnišnice so dodaten denar tako dobile, ne da bi morale zanj opraviti več operacij in pregledov. Z njim so lahko, kot se je pokazalo že sredi leta, pokrile del dolgov in izboljšale svoje poslovanje. Vlada, ki bi morala v vlogi ustanoviteljice bolnišnic pokrivati tudi njihove izgube, se je s tem izognila stroškom za državni proračun. Kratko so potegnili le bolniki, saj so kljub svežemu denarju v sistemu čakalne dobe večji del lanskega leta naraščale, na bolje pa se je obrnilo šele v zadnjih mesecih. Tik pred koncem leta je upor delodajalcev v skupščini ZZZS proti vladnemu pristopu k deljenju denarja pripeljal tudi do dogovora, ki je bolnikom prinesel dodatne operacije in preglede.
Tudi prejšnje vlade so zdravstvo raje izčrpavale kot pa varovale. Izgube bolnišnic so pokrivale le izjemoma, češ da je to le potuha, zadržkov pa nasprotno niso imele do preusmerjanja prispevkov zavarovancev v državni proračun. Vlada Alenke Bratušek je na primer v času, ko je bilo zdravstvo blizu kolapsa, po njem udarila še z višjim DDV. Ob tem pa ni nobena dosedanja vlada, čeprav se opozorila o premajhni vlogi državnega proračuna vrstijo že leta, želela prevzeti obveznosti, zaradi katerih je na voljo manj denarja za zdravljenje bolnikov. Zdravniške specializacije in raziskovanje tako kljub številnim predlogom, naj za to poskrbi proračun, še naprej financira zdravstvena blagajna.
