Po več tednih ugibanj in skrivanja podatkov o bodeči žici so v javnost prišle prve številke. Za postavitev bo Slovenija med drugim zasebnemu podjetju Minis iz Žalca odštela 250.000 evrov.
Ministrstvo za notranje zadeve je sporočilo, da je bilo podjetje, ki se ukvarja s postavljanjem ograj, izbrano v okviru javnega naročila, ki je bilo oddano 26. novembra, postopek pa je bil končan v četrtek. »V ceno so vključeni vsi stroški, ki jih bo imel izvajalec s postavitvijo tehničnih ovir, vključno s stroški prihoda na lokacijo izvedbe storitve, pripravo blaga (tehničnih ovir) in terena za postavitev tehničnih ovir, stroški zagotovitve ustreznih strojev in orodja, ki so potrebni za postavitev tehničnih ovir, in stroški osebne varovalne opreme za osebe, ki bodo izvajale storitve,« so sporočili z MNZ. Pojasnili so, da je bila pogodba z zunanjim izvajalcem sklenjena »zaradi velikega obsega del«. Ponovili so, da je ograja »nujna zaradi preprečitve neposredne nevarnosti pri prehajanju državne meje in ustreznega usmerjanja migracijskih tokov, še posebej ob predvidenem povečanem navalu migrantov«, ter se sklicevali na »ogroženost bistvenih varnostnih interesov Republike Slovenije«. Ponudbe so preverjali pri treh podjetjih, Minis pa je bilo kot najugodnejše pozvano k oddaji ponudbe po posebnem »postopku s pogajanji«.
Zavod za blagovne rezerve v »čudni zgodbi«
Direktor podjetja Bojan Plohl je včeraj v pogovoru za Dnevnik potrdil, da njihova dela že potekajo, vendar ne na Primorskem. Kje, ni želel razkriti. Postavljajo bodečo žico, ki jo je kupila vlada, ne njegovo podjetje. Sami sicer izdelujejo svoje ograje in vrata, je pojasnil, a teh na meji ne postavljajo. Postavljali pa so že ograjo za živalski vrt, za celjsko bolnišnico in več drugih javnih ustanov, se je pohvalil. Dokumentacija podjetja v poslovnem registru sicer kaže, da je imelo podjetje lani le 0,57 zaposlenega, a letos je zaposlenih več delavcev, pravi direktor. Tudi tisti, ki niso zaposleni, a sodelujejo pri postavljanju ograje, imajo slovensko državljanstvo, je poudaril. Več kot toliko Plohl o svojem poslovanju z državo ni razkril.
Postavitev »tehničnih ovir«, torej bodeče žice s petcentimetrskimi rezili, je vlada označila s stopnjo tajnosti »zaupno«. Več Dnevnikovih zahtev po razkritju dokumentov o nakupu in postavitvi žice je bilo doslej na različnih državnih institucijah zavrnjenih, vendar na odločbe v skladu z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja vlagamo pritožbe.
Podatki v spletni aplikaciji supervizor pa kažejo, da je novembra letos podjetje Minis sklenilo posel z Zavodom za blagovne rezerve, ki ga naši sogovorniki sicer omenjajo kot ključni člen v nabavni verigi za bodečo žico. Minisov posel z zavodom je vreden 452.010 evrov, za kaj gre, pa nam ne v Minisu ne v zavodu niso razkrili. »Zavod RS za blagovne rezerve ima sklenjene pogodbe z različnimi poslovnimi partnerji,« so sporočili iz zavoda. »Na podlagi sklepa vlade sodelujemo tudi pri nabavah potrebnega materiala za postavitev varnostne žične ograje. Ker pa je sklep vlade označen s stopnjo tajnosti 'interno', vam žal podrobnejših informacij ne moremo posredovati,« so pojasnili in dodali da se vsi postopki nakupov vršijo v skladu z javnonaročniško zakonodajo.
Po navedbah naših virov Slovenija bodečo žico kupuje prav prek Zavoda za blagovne rezerve. Več članov preteklih vlad to ocenjuje kot »sila čudno zgodbo« in celo kot »zlorabo zavoda za izogibanje postopku javnega naročanja«. Nasprotno pa v delu sedanje koalicije poudarjajo, da takšen nakup ni protizakonit. Ob tem spominjajo, da Zavod za blagovne rezerve kupuje tudi postelje za begunce, zato ne vidijo razlogov, da ne bi v luči nacionalne varnosti kupoval tudi tehničnih ovir.
Nakupov žice po naših informacijah še ni konec. Slišali smo ocene, da je za postavitev žice primernih okoli 550 kilometrov mejnega območja. Zaradi geografskih ovir pa ograje na celotni dolžini 670 kilometrov zelene meje s sosednjo Hrvaško menda ni mogoče postaviti.
Žico prodajajo tudi prek spleta
Svetovalec madžarskega premierja za notranjo varnost Gyorgy Bakondi je sicer medijem že povedal, da je Slovenija od Madžarske kupila 24.000 kolutov »bodeče žice z ostrimi ploščicami« in 16.000 stebrov. Žico izdelujejo zaporniki v enem od zaporov blizu Budimpešte. Na naša včerajšnja vprašanja so nam iz madžarskega urada vlade za komuniciranje sporočili še, da je Madžarska zagotovila tudi 48.000 pripadajočih sponk ter da je v vsakem kolutu približno deset metrov žice. Enako žico, pravijo, je kupila tudi Makedonija. Na vprašanje o ceni niso odgovorili.
Eden od slovenskih spletnih ponudnikov tovrstno žico, ki je narejena po Natovih standardih, ponuja za 35 evrov na kolut, v katerem je 60 metrov žice (0,60 evra za meter). Ko je žica raztegnjena v spiralo, sega okrog dvajset metrov v dolžino, navajajo prodajalci. Naš okvirni izračun tako pokaže, da bi s 24.000 koluti (po približno 11 metrov žice, zvite v spiralo) lahko zaprli okrog štirideset kilometrov meje, glede na to, da vlada žico praviloma postavlja v dveh »nadstropjih«. To potrjuje informacije, da je Slovenija žico za doslej zaprtih več kot sto kilometrov meje kupovala tudi drugje. Največ žice je Slovenija – tako pravijo naši viri – kupila na Madžarskem, nekaj tudi na Poljskem, manjše količine pa pri domačih prodajalcih.
Iz Avstrije pa je včeraj prišla vest, da je tamkajšnja vlada pleteno žično ograjo (ne bodečo žico), ki jo postavlja na meji s Slovenijo, najela. Za polletni najem naj bi plačala 330.000 evrov.
