Reka Kolpa na obrobju Metlike je na petkovo jutro žarela v jutranjem soncu. Žarki so se odbijali od kilometrov rezalne žice, ki jo je slovenska država potegnila ob hrvaški meji. Pred žico je stalo nekaj znanih obrazov, ki so organizirali civilno pobudo za odstranitev militarizirane mejne pregrade. Peter Črnič, ki vodi črnomaljski razvojno izobraževalni center, je skupaj z Darkom Štrajnom, Violeto Tomić, Matjažem Hanžkom, Dušanom Plutom in Božidarjem Flajšmanom predstavil zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti zakona o nadzoru državne meje. Ob žici je vprašljiva svoboda gibanja, pravica do uživanja javnega dobra in kršitev lastninskih pravic.
Nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, danes poslanec Združene levice, je stal ob Kolpi in s štiridesetimi leti političnega aktivizma za seboj ugotavljal, da se je znašel pred najbolj absurdno pregrado v svojem življenju. »Vse bi bil pričakoval od samostojne Slovenije, da bom kdaj govoril o človekovih pravicah pred bodečo žico na meji s članico EU, pa res ne.«
Beguncev pa od nikoder...
Za žico je bilo mestno kopališče, ki mu je Božidar Flajšman posvetil del svoje knjige Podobe časa o Metliki na razglednicah. »Žica je radikalno zarezala v življenje ob Kolpi. Občutek je grozljiv. V Učakovcih so včeraj našli razmesarjeno košuto, ki je vlekla žico do vode in se utopila. Ob tem se ljudem zdi, da jih ščiti pred begunci. Nikjer ni nobenega begunca, le ločili so nas od sosedov in naduto ločili Hrvaško od Evropske unije. Rešili niso niti enega problema.«
Lokalni pogled je drugačen od pogleda iz Ljubljane. »Kako bi se vi počutili, če bi vam ob Ljubljanici potegnili žico, kot da ste na fronti v prvi svetovni vojni?« je na vprašanje, kako se počuti, odgovoril gospod Marjan, ki živi ob reki.
»Jaz to doživljam kot agresijo od zunaj. Gledam reko, ki jo imam rad, in naenkrat imam pred seboj to nasilno in zanikrno rezalno žico, ki onemogoča dostop do nje. Vsak dan je bolj zanikrna. Začela se je povešati, kmalu jo bo zaraslo in bo začela rjaveti. S tem naj živim vsak dan?«
Peter Črnič opozarja, da intimno doživljanje ni edino znamenje nejevolje. Lokalni oblastniki so do vprašanja nekoliko zadržani, gospodarstveniki in ljudje, ki razvijajo turizem, pa odločno nasprotujejo ograji na Kolpi. Pokrajina je vajena, da jo zanemarjajo. Žica je kljub temu nepričakovana grobost.
Želeli so si ceste, dobili žico
»Zadnja velika investicija v Belo krajino je bila leta 1914, ko so zgradili železnico. Belokranjci zadnjih petsto let pozivamo za boljšo cestno povezavo, ker lažje pridemo v Karlovec kot v Novo mesto. Namesto ceste smo dobili ograjo na reki Kolpi, ki nas fizično loči od sosedov. Ob reki smo razvili turizem. Z eno potezo so nam ukinili pomemben vir dohodkov.«
Bela krajina je dežela migrantov, vendar ljudje ne bežijo sem, ampak od tukaj drugam. V zadnjih sedmih letih je pokrajina izgubila en odstotek prebivalstva. Leta 1850 je štetje ob Kolpi pokazalo, da je tukaj živelo 33.000 ljudi. »Danes nas je 27.000. V 150 letih je dvajset odstotkov prebivalstva emigriralo, mi pa smo dobili žico, ki naj nas varuje pred migranti.«
Ne levo ne desno ob žici ni videti nobenega znaka beguncev. Mirno je kot v taborišču.
