»Ko je bila vojna na Hrvaškem, je le kakšnih dvajset kilometrov od nas pokalo, vozili so tanki, pa ni bilo nikjer nobene ograje. Nismo občutili nevarnosti. Zdaj pa so nam postavili žico. Šokirani smo,« nam je pripovedovala Zalika Bosanac, ki ima na Vinici, le nekaj deset metrov od mejnega prehoda, sedež družinskega podjetja.
Pred letom dni so na Štrekljevcu pri Semiču odprli obnovljeno staro domačijo. Njihovi gostje so v veliki večini tujci. »Prav vse smo peljali tudi na Kolpo. Rekli so, da je bil tisti dan na Kolpi najlepši dan celotnega njihovega dopusta,« pravi Bosančeva, ki večkrat dnevno prečka mejo, saj ima poslovalnico tudi na hrvaški strani. »S to mejo pač živimo. Kolpa je bila stoletja in zmeraj bo povezovalna reka. Nikoli ni ločevala. Ko smo končno anulirali mejo, smo zdaj dobili fizično prepreko.«
Nož v hrbet turizmu
Samo na območju Vinice, ki je že v celoti odrezana od Kolpe, je kakšnih deset kilometrov bodeče ograje, pravi Peter Črnič, direktor Razvojno informacijskega centra (RIC) Bela krajina, medtem ko stopa po »okupiranem« kampu Kolpa, le streljaj od velikanskega polja, ki ga konec julija zasede Schengenfest in desettisočglava množica obiskovalcev. Da je bodeča žica »nož v srce vseh naporov, ki jih lokalno prebivalstvo vlaga v izboljšanje razmer za preživetje ob južni meji«, je sredi novembra z odprtim pismom dregnil gospodarskega ministra Zdravka Počivalška.
»Zaselki ob Kolpi že desetletja predstavljajo demografsko najbolj ogroženo območje v pokrajini, ki že v celoti beleži upad prebivalstva. V 160 letih se je število prebivalcev zmanjšalo kar za petino.« Kot poudarja, je turizem edina gospodarska panoga v Beli krajini, ki predstavlja možnost zaposlitve mladim in je skoraj izključno vezan na reko Kolpo.
Starši so se ustrašili ograje
Kolpa je tudi nosilka prestižnega naziva evropske destinacije odličnosti v Sloveniji za leto 2010, povezanega z razvojem trajnostnega turizma. A kot opozarja Črnič, bo bodeča ograja v belokranjski turizem zagotovo zarezala dolgoročno. »Na kateri strani žice bodo Poletje v Vinici, Schengenfest in desetine drugih dogodkov? Bomo na vstopno-izstopne točke za čolnarjenje lezli čez stražarska mesta? Bodo turisti v kampih toplo reko zgolj gledali skozi jekleno prepreko?« bolj kot ne retorično sprašuje ministra. Odziva še ni prejel.
Turistični delavci so v negotovosti. V podjetju Gostinstvo in turizem Metlika, ki je tudi lastnik kampa Podzemelj, upajo, da tam ograje vendarle ne bodo potegnili. »Kamp je po minimalnih tehničnih standardih že ograjen z dvometrsko ograjo. Upamo, da bo ta ograja zadoščala,« razmišlja direktor podjetja Matjaž Pešelj. »Ravno pred dnevi smo za kamp dobili občinsko plaketo. Dvajset let smo vlagali v infrastrukturo, posodabljali, razvijali ponudbo. Opazili so nas tudi mednarodni turistični vodniki in nas uvrstili med deset najboljših slovenskih kampov. Že jutri pa se lahko zadeva ustavi. Izničen bo ves trud.« A hkrati, kot poudarja, ne smemo prestrašiti gostov, kajti morda se bo zadeva vendarle hitro rešila.
Strah pa je očitno že zarezal. V Centru šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD) v Radencih ob Kolpi so se minule dni mudili šolarji iz Žalca. Po besedah Martina Lindiča, ki v domu dela kot inštruktor praktičnih vsebin, je v šolo v naravi prišlo manj učencev, kot bi jih sicer, saj so se nekateri starši ustrašili, češ da so iz medijev slišali za bodečo žico in begunce ob Kolpi. CŠOD ima svoj dom tudi v Fari, kjer je tako kot v Radencih enajst zaposlenih. Zdaj se Lindičevih besedah bojijo za svoja delovna mesta, če bodo šole prenehale hoditi tja.
Martin Lindič je sicer eden od začetnikov organiziranega čolnarjenja ob Kolpi. »Več kot dvajset let smo se trudili postaviti obkolpski turizem. Čolnarjenje je paradni konj, na obeh straneh reke se s to dejavnostjo ukvarja čez dvajset ponudnikov. Letno se po Kolpi spusti okrog 25.000 čolnarjev in ne predstavljam si organiziranega čolnarjenja ob ostri žici ter ovire na vstopno-izstopnih točkah. In kaj bo s kopanjem, šotorjenjem, pohodništvom, kolesarjenjem? Bi se vi rekreirali in počitnikovali ob bodeči žici?«
Kmalu se obetajo tudi mednarodni turistični sejmi po Evropi, kjer Belokranjci aktivno sodelujejo. »Naredili naj bi načrt promocije, pa si zdaj sploh ne predstavljam, kaj naj jim povemo,« se sprašuje Črnič.
Živali ne razumejo, zakaj ograja
Skrb turističnih delavcev deli tudi metliški župan Darko Zevnik. »Vemo, da turizem ob bodeči žici ni mogoč,« pravi. »Naš turizem je bistveno povezan s Kolpo. Lahko le upamo, da se bo val beguncev počasi ustavil.« Županja Črnomlja Mojca Čemas Stjepanović se zaveda, da je nemalo Belokranjcev eksistenčno odvisnih od turizma. »Res žalosten je pogled na Kolpo. A v prvi vrsti je treba poskrbeti za varnost ljudi. Upamo lahko le, da drugi ukrepi ne bodo potrebni. Nedvomno bo škoda velika na mnogih področjih.« Na ministrstvu za notranje zadeve so povedali, da bodo v kratkem pripravljena merila za oceno škode, občine pa bodo ob tem prejele navodila za sporočanje nastale škode.
Praktično celotno območje ob Kolpi, ki sodi tudi v območje Nature 2000, je poplavno, pripoveduje Boris Grabrijan, direktor Krajinskega parka Kolpa, medtem ko stopa ob bodeči ograji na območju Zilj in tu in tam preveri, če so pri postavljanju ograje upoštevali njegova priporočila. Prav gotovo se bo v ograjo ob poplavah ujelo vejevje, listje, smeti. A kakšne druge rešitve trenutno ne vidi. »Živeti z ograjo ne bo enostavno. Toda vsi vemo, zakaj jo postavljajo. Sem pa zadovoljen vsaj s tem, da se policija redno posvetuje glede postavitev ograje. Tako smo se denimo uspeli dogovoriti, da so jo odmaknili od znamenitih ziljskih vrb.«
Ko bo ograja postavljena po celotni meji ob Kolpi, naj bi sledili še drugi tovrstni »popravki«. Na kopališčih, v kampih in podobnih krajih bodo zagotovili dostope do Kolpe, bodečo žico naj bi tam zamenjali s panelno ograjo in namestili vrata. »Ograja bo zagotovo prinesla mnoge nevšečnosti. Težko jo bo odstraniti, ko jo bo zaraslo rastlinje. Kdo bo to čistil?« se sprašuje Grabrijan. Tudi ribiči že opozarjajo na izpad. Ravno v tem času je v zgornjem toku Kolpe sezona lova na sulca, ki zdaj zaradi ograje ni mogoča.
Kmetje lahko ob tem le nemočno opazujejo težko mehanizacijo, ki rije po njihovih poljih. Nihče jih ne vpraša, če smejo. Samo obvestijo jih. »Poljske poti so marsikje uničene,« pravi Grabrijan. »Kjer so vozili po razmočenem, zasneženem terenu, je škoda še večja. Na koncu bo kmet ostal sam z vso povzročeno škodo.«
