Spraševala sem se, če je vse to dovolj, da imam mnenje, ali ga moram preveriti v živo. Da vidim od blizu ljudi, ki so lačni, spijo po njivah, kaj dela vojska in kako se ljudje dejansko odzivajo. Nimam denarja, da bi – četudi malo – finančno prispevala. Obleke in stvari, ki jih ne potrebujem, sproti dajem tistim, ki živijo v mojem mestu in imajo še manj od mene. Beguncem torej lahko ponudim samo sebe. Najprej zaradi povsem človeškega vzgiba pomagati, potem zaradi radovednosti, da jih vidim od blizu. Z obrazi pridejo zgodbe. Sledita sebična razloga. Intelektualno delo me fizično ne utrudi. Dela me nespečno, vse bolj revno in zaprto v dom. Ukleščena sem že, grem pogledat tiste, ki so ukleščeni na drugačen način.
Prvič nisem imela časa, da bi se z begunci pogovarjala. Čiščenje šotorov, sortiranje hrane, oblačil, čevljev. Edini stik z njimi je bil uvodni pozdrav in suha hrana, ki smo jim jo dajali v vrečke. Pa hitro in gestikulativno komuniciranje o velikosti čevljev, bund, puloverjev, ki bi jih potrebovali. Od kod ste, kako ste ... ni bilo časa za klepetanje. Prejšnjo nedeljo je bilo dela manj, beguncev tudi. V kotu šotora sta bili dve, kakopak z ograjo ločeni ležišči. Gospa, ki je veliko spala, je v bistvu čakala moža. Predoziral se je, zato je bil v bolnišnici. Oče in hčerka, vsi so iz Afganistana, sta ostala sama, ker je bila žena/mama s pljučnico v bolnišnici. Prijazen in malo starejši oče ni vedel, znal s približno leto staro punčko kaj dosti početi. Kar je bila priložnost za nas, prostovoljke. Očistile smo jo z robčki. Za begunce ni tekoče vode v sprejemnem centru. Je hrana, so oblačila in kemični veceji. Energije polno deklico smo previjale in preoblekle. Potem sem z njo v naročju hodila po centru, ji govorila v slovenščini, kje je in kdo so ljudje okoli nas. Zvedavo me je gledala, se smejala. Domišljala sem si, da ji moj prijazen ton ustreza. Šli sva do vojakov, domačih in estonskih policistov, prostovoljcev. Vem, otroci so tako priročni za zbujanje čustev, empatije in simpatije.
Pred koncem osemurne izmene so z ljubljanskimi trolami pripeljali večinoma družine. Nekaj manjših skupin najstnikov. Kar nekaj je bilo dojenčkov, ki jih starši prenašajo v velikih, toplih in nerodnih košarah iz blaga. Moški, ki je imel ogromen nahrbtnik, je bil sam z nekajletno punčko. Ko sem ju pospremila do šotora, kjer so čakali v dolgi vrsti na registracijo, je nenadoma izginil. S punčko in torbami sem obstala sredi šotora. Zgrabila me je panika, češ, kaj bomo naredili z zapuščenim otrokom. Predstavnik civilne zaščite pa v smeh: »Danes so ti otroci usojeni.« S prevajalcem smo našli očetove prijatelje in dilema je bila rešena. Ti štirje moški so očetu deklice vseskozi pomagali na poti. Oče je od nekod pritekel po hčerko. »Dobro se je končalo,« mi je rekel predstavnik civilne zaščite in nadaljeval: »Ne vem pa, kako je s tistim očetom, ki je ostal sam s štirimi otroki. Dva sta se rodila pri nas, mama je umrla po porodu...«
Ko pride več Sircev, je vojska tista, ki jih postroji, poskrbi, da čakajo v vrsti za registracijo, da ni drenjanja. Ker, tako pravijo sicer zelo prijazni vojaki, jih Sirci spoštujejo. No, bojijo se jih, zato jih upoštevajo. Tokrat so bili ob strani. Ob neki mali patriji (zame so vsi tanki patrie) so bili parkirani na robu sprejemnega centra. Ki je, mimogrede, poln ograj. Begunci dobijo papir, lahko bi se prosto gibali. Pa se ne. Ne morejo v trgovino po cigarete, recimo. Poleg tega nimajo časa, ko jih popišejo in preoblečejo, gredo naprej. Čemu vojska torej? Ok, delovati morajo strogo. Še kar neprijeten prizor je, ko se begunci z avtobusa napotijo do hrane, vmes pa vojaki v polni bojni opremi. Prizor, ki ga prav gotovo poznajo od tam, od koder bežijo. Zdi se mi, da bi bili vojaki bolj uporabni, ko bi sneli neprebojne jopiče, puške, plinske maske in ostalo opremo. Preprosto zato, ker bi se lažje gibali, dvigovali, pomagali nositi. Pa naj gre za odeje, hrano ali otroke.
Ironično, vem, me je bližnje srečanje z begunci zbudilo iz otopelosti. Ljudje v stiski so. Vse, kar jim je ostalo v življenju, nosijo s sabo. In nam, dobrim ljudem v slabi državi, dajejo boljši občutek. Ker (še) nismo v njihovi koži.
