»Glede na to, da so vsi možni ukrepi zaupne narave, jih vlada ne more po drobneje pojasnjevati. Če bo sprejeta politična odločitev, so tehnična sredstva pripravljena.« Tako so se včeraj v vladnem uradu za komuniciranje (Ukom) odzvali na naša številna vprašanja o nakupu ograje oziroma mreže, ki bi jo lahko vlada iz varnostnih razlogov postavila na mejo s Hrvaško. Kot smo namreč poročali v včerajšnjem Dnevniku, naj bi si Slovenija že priskrbela mrežo za mejo s Hrvaško, in to tudi pri Madžarih, kjer naj bi jim je po njihovi ograditvi še precej ostalo. Po informacijah Dela naj bi se vlada za nakup bodeče žice odločila na Poljskem.
V iskanju zgolj pragmatičnih rešitev
»Omenjeni ukrepi bi bili namenjeni preprečevanju nelegalnih prehodov na zeleni meji in usmerjanju neorganiziranega toka migrantov na sprejemne točke,« so včeraj v Ukomu med drugim odgovorili na naša vprašanja, ali je ograja (mreža) že v Sloveniji, kje jo je vlada kupila in koliko je državo sploh stala. Ker naj bi ta nakup po naših informacijah izpeljal minister Zdravko Počivalšek, smo se včeraj obrnili tudi na ministrstvo za gospodarstvo, a so nam tam zgolj sporočili, da imajo ukrepi o zaščiti meje oznako tajnosti, zato jih ne moremo komenti rati. Neuradno je sicer slišati, da naj bi Slovenija razmišljala o nakupu ograje za približno četrtino meje s Hrvaško, ki je sicer dolga okoli 700 kilo metrov, in da naj bi bil že izbran izvajalec del, saj naj v državni upravi, kamor spadata tudi policija in vojska, ne bi bili dovolj usposobljeni za izvedbo takšnega projekta.
Da tudi Slovenija resno razmišlja o postavitvi ograje na meji s Hrvaško, direktorice Mirovnega inštituta Neže Kogovšek Šalamon ne preseneča. Takšno razmišljanje po njenih besedah kaže predvsem na to, da slovenska vlada, ki je še pred kratkim obsojala madžarsko politiko do beguncev, »išče zgolj pragmatične rešitve za trenutno situacijo, ki gredo v smer militarizacije, sekuritizacije (obravnava beguncev iz varnostnega vidika, op. p.) in kriminalizacije«. Vladni diskurz glede beguncev je namreč po njenih besedah osredotočen na varnostna vprašanja, ne pa na to, da imamo opravka s humanitarno krizo.
»Ta moda se je šele začela«
Če bo »Cerarjeva ograja, s katero imajo simptomalno velike evfemistične težave že pri poimenovanju«, postavljena, bo po besedah filozofa Borisa Vezjaka nesporno postala trajni simbol fiaska v ravnanju te vlade ob begunski krizi. »Orban je po njegovi postavitvi v Bruslju ošabno dejal, da Madžarska po novem nima več problema z begunci, in s tem nakazal, simbol česa je: zmage arogance in ksenofobne nadutosti nad elementarno človečnostjo, humanitarnostjo in solidarnostjo. Ker Hrvaška ograje ne postavlja in jo je predsednik vlade večkrat ozmerjal z neevropskim ravnanjem, bi iz tega sledilo, da je pravo evropsko humano ravnanje žičnate oblike in bodečega otipa,« poudarja Vezjak.
Podobno razmišlja tudi izvršni kreativni direktor agencije Luna TBWA Janez Rakušček. Ograja po njegovih besedah ni toliko fizičen predmet, kot je mentalen in psihološki pojem ter načelna opredelitev. »Krhka skupnost evropskih držav se – vsaj za zdaj z izjemo Nemčije – z begunsko krizo sooča tako, da jo poskuša prevaliti na druge, najprej sosede. Nisem naiven in ne mislim, da je rešitev v popolni opustitvi nadzora; a pravila, ki se jih poskušamo držati zdaj, so razpadla že na grški schengenski meji. Stave, ki spremljajo krizo, so visoke: ZDA, ki so v največji meri povzročile zmedo in trpljenje na Bližnjem vzhodu, verjetno z zadovoljstvom spremljajo dezintegracijo Evrope in njenih vrednot,« je prepričan Rakušček.
Na vprašanje, ali dvanajsto slovensko vlado res vodi stranka, ki se že v svojem imenu sklicuje na besedo »moderno«, Vezjak odgovarja, da si večjo osebno in politično tragedijo že težko predstavlja, »če se to dogaja človeku, ki je na politični parket prikorakal z retoriko vrnitve vrednot, morale in posluha za človeka«. »Če se vprašamo, kako 'moderno' je postavljati žičnate ograje na notranjih evropskih mejah, je odgovor bolj žalosten: zdi se, da se je ta moda šele začela,« pa dodaja Rakušček.
