Večer pred tem, v zavetju teme, smo s tremi sirskimi družinami lezli čez polje proti Röszkeju, prvi madžarski vasi za srbsko mejo. Plazili smo se čez vodne jarke, skozi koruzo, čez nasipe ob Tisi. Otroci – kup otrok, zdelanih od poti – so lezli za nami, dokler niso omagali. Ko so drobna kolena klecnila, ko so oči pogledale z belim, si jih je bilo treba naložiti na ramena. Tam so viseli, zmahani kot vreče. Tako je od blizu videti vojna, ki jo ti otroci nosijo na svojih drobnih plečih.
Šli smo mimo vseh ograj, te nove, Orbanove, in tistih, ki so obstajale že prej. Meje Evropske unije so bile vedno trdno zagrajene – legalno lahko vstopijo le ljudje s pravimi papirji. Posedovanje pravega papirja je bilo vedno odvisno od sreče – ima ga tisti, ki se je rodil na pravem mestu, ali tisti, ki se je prebil skozi bruseljski birokratski labirint. Begunci pa še do vhoda v labirint ne morejo, če do njega ne lezejo skozi grmovje. V Evropsko unijo in iz nje prosto tečejo blago, denar, orožje. Ljudje ostajamo tostran in onstran ograj... dokler jih ne prestopimo. Pot – fizična pot – je tam, kjer jo poiščeš.
Danes so ti sirski otroci že v Nemčiji, Avstriji, Franciji. Njihove mame pošiljajo fotografije nasmejanih obrazov in lepe pozdrave. Ograja namreč ni le fizična ovira, ograja je strategija. In za vsako strategijo se najde druga strategija. Ko kdaj poleti zrete v asfalt, skozi katerega prodirajo drobne zelene bilke, si mislite, da je to majhen čudež. Življenje najde pot, si rečete.
Življenje za ograjami in pred njimi je naše skupno življenje. Ograje hudo komplicirajo življenje beguncem, ampak komplicirajo ga tudi nam, Evropejcem. Pred komaj petindvajsetimi leti so zidovi na naših mejah padali, rezali so jih, razbijali z macolami. Domov so si jih nosili kot zmagovalne trofeje. Evropska družba se je ob koncu osemdesetih s plebiscitarno večino strinjala, da v ograjah ni prihodnosti. V velikem delu Evrope je ideja uspela. Balkan je šel tedaj v nasprotni smeri, postavil je ograje, napravil krog skozi vojno – in je danes približno tam, kjer je bil pred vojno.
Tudi Evropa je zdaj približno tam. Spet poteka referendum o ograjah, le da je vprašanje obrnjeno: jih bomo spet postavili? Če nočemo ograj, bo treba begunce sprejeti in jim pomagati. Če jim nočemo pomagati, bo treba postaviti ograje. Živimo raje s prišleki, z novimi sosedi, ali za ograjami? To je tu vprašanje.
»Gospodje so si razdelili rajone. Svoje otroke evakuirajo z letali. Vse se giblje nazaj. Živimo v plemenih, kot Apači. Kam pa bomo šli, otroci, jaz in vi? Prebudi me, to so nekakšne grde sanje! Otrok, manj kot veš, manj si nesrečen.« Te stihe je leta 1989, ko je Jugoslavija postavljala svoje ograje, zapisal sarajevski pesnik Davor Sučić. Uglasbeni so na zadnjem albumu Zabranjenega pušenja pred razpadom države. Male priče o velikoj ljubavi se še danes poslušajo kot napoved apokalipse.
