Sreda. Že tri dni se pred očmi prebivalcev Rigonc, Loč, Dobove, Mihalovca, Mosteca in Brežic odvijajo prizori iz filma, za katerega so dolgo verjeli, da v njem nikoli ne bodo nastopali. Nepregledne kolone premočenih, premraženih, utrujenih, tudi bolnih in obupanih ljudi vsak dan prečkajo tako imenovano zeleno mejo južno od obmejnega naselja Rigonce in se po blatni poti zgrinjajo do zahodnega roba vasi, kjer jih ob železniški progi zadržijo policisti.
Tujci ne vedo, kaj in koga čakajo. Ure, ki tečejo, močno občutijo. Boleče noge jim ne pustijo stati, ležejo lahko samo na mokro. Po treh dneh neprestanega dežja so tla razmočena. Še dobro, da je zunaj večinoma sončno. Približno 1600 jih naštejemo. Stisnjeni ob nasip mednarodne železniške proge Ljubljana–Zagreb–Beograd čakajo že od jutra, ko so z vlakom prispeli do zadnje hrvaške postaje Sutla. Nihče jim ne pove, pa tudi razumeli ne bi, zakaj ne smejo po istih tirih, ki so jih morali zapustiti na drugi strani mejne reke Sotle, nadaljevati vse do »obljubljene« Nemčije.
Nesmiselno vrtenje v krogu
»To je res velik nesmisel, da ljudi mimo Dobove vodijo peš do Brežic in jih po tem, ko tam v negotovosti preživijo več ur, z avtobusi pripeljejo nazaj v Dobovo ter naložijo na vlak,« je do sistemske neorganiziranosti kritičen brežiški župan Ivan Molan. »To ni človeško ne zanje ne za nas.«
Točno ob petih popoldne jutranja rigonška kolona izmučenih ljudi od policistov, med katerimi je tudi nekaj vojakov, dobi ukaz za premik. In gredo. Peš, proti dva kilometra oddaljenemu nedokončanemu savskemu nasipu. In potem še slabih pet kilometrov do Brežic. Skupina okoli petdesetih mož, žena in otrok obsedi na vznožju železniškega nasipa. Ne morejo naprej. Noge jih ne držijo več pokonci.
Še eno noč pod mrzlim nebom
Poveljujoči policist spozna njihovo stisko in jim obljubi avtobus. V dobre pol ure, kolikor smo z njimi, ne prispe. Vsi namreč v tem času prebežnike iz prepolnega brežiškega sprejemnega centra vozijo na dobovsko železniško postajo. Da naredijo prostor tem, ki so izpod rigonškega železniškega nasipa peš krenili pred pol ure. In da postavijo nove šotore. 27 jih je malo pred deseto uro uničil požar. Nihče ne ve natanko, zakaj je izbruhnil. Ogenj se je bliskovito širil. Štirje policisti so takoj začeli pregledovati šotore in v dveh res odkrili devet spečih ter jih pospremili na varno. Žrtev na srečo ni bilo.
Medtem ko skupina onemoglih ob nasipu še vedno čaka na avtobus, mimo odbrzi več policijskih vozil. Prek Sotle že prihaja nova kolona prebežnikov, kakšnih 1500. Policisti dobijo nalogo, da jih zadržijo dlje od naselja, saj se šolarji popoldne zaradi »jutranjikov«, ki so zasedli vso južno vaško cesto, ne morejo vrniti domov po običajni poti. V tisto smer odpelje tudi tovornjak s prenosnimi stranišči, medtem ko pripadnikov humanitarnih organizacij s hrano, vodo in čim toplim za najmlajše, med katerimi so gotovo tudi bolni, prve tri ure novega nesmiselnega čakanja na prostem ni videti. In v takem bodo tam na blatnem travniku morali najverjetneje preždeti vso mrzlo noč do jutra.
Razpad sistema?
