Humanitarno krizo bom pustil tu ob strani, naj je to še tako nečloveško. Zanima me, kaj se dogaja z nami in kakšna sta pri tem vloga in položaj vsakega med nami in različnih političnih ali družbenih grupacij, v katere smo že vključeni ali se vanje vključujemo. To ni nič manj egocentrično od našega humanitarizma ali njegovega umanjkanja (pri čemer mislim tudi na naš kolektivni ego). Razlika je v tem, ali o našem položaju razmišljamo ali ne. Pri humanitarizmu gre za nadomestno razmišljanje: v bistvu nas tako okupira položaj drugega, da nam o svojem ni treba misliti. Udobno pri tem je, da ta drugi ne ogroža našega življenja. Ogroženo je po definiciji njegovo, vse skupaj pa potrjuje naše, kakršno je. Princip humanitarizma je nevprašljivost našega sveta.
Položaj beguncev je v temeljnih določilih jasen. Naš ni. Začnimo pri najočitnejšem. Vprašajmo se, od kod naenkrat skrb za te ljudi, večinoma Arabce, sočutje do njih, malone ljubezen do sočloveka. Do včeraj nas je bila velika večina vzvišenih nad njimi, kakor koli benigna ali celo dobrodušna je utegnila biti ta superiornost. Današnji ksenofobi so grobo utelešenje našega včerajšnjega jaza. Ko smo strmoglavljali njihove režime, rušili njihove države, bombardirali njihova mesta, uničevali njihovo kulturno dediščino, pobijali tiste med njimi, ki so se temu uprli, pa še cel kup naključnih nesrečnežev zraven, ko smo jih zapirali, razseljevali, mučili, gradili zidove med njimi, se je zaradi tega razburjala kvečjemu manjšina med nami. Večina je zadovoljno sprejemala in reciklirala sovražne stereotipe in suprematizem, s katerimi nas je servisirala najbolj demokratična propaganda na svetu. Kaj se je spremenilo?
Ti ljudje so zdaj tu v velikem številu. Ampak število ni večje od smrtnih žrtev naših vojn v njihovih krajih. Kaj nas zadržuje, da ne bi z njimi tudi v naših krajih ravnali tako, kot smo v njihovih? Pravico do pobijanja smo si očitno vzeli. Očitno je tudi, da se ji nismo odpovedali. Zakaj je ne uporabimo tu in zdaj? Ne zato, ker bi se bili mi spremenili, temveč zato, ker bi se, če bi jo, spremenil naš svet? Očitno je velika razlika med tem, ali ubijamo Neevropejce pred njihovim ali pred svojim pragom.
Ampak to, da smo obvarovali naš svet pred radikalno spremembo, je iluzija. Iluzija je, da lahko naš svet ohranimo, kakršen se je zgradil po drugi svetovni vojni, medtem ko grobo spreminjamo svet okoli nas. Res je, da živimo v razmerah, v katerih močni in bogati ne odgovarjajo za svoje početje, ampak kot družba se posledicam svojih dejanj in nedejanj ne moremo izmikati v neskončnost. Svoje vlade smo, ko smo jih izvolili, avtorizirali, da delujejo v našem imenu. Njihova dejanja so, strogo vzeto, naša. Tudi politika, ki je pošiljala vojsko – pa četudi le peščico vojakov – na Bližnji vzhod ter naredila, ali vsaj pomagala delati, vse te begunce. Zdaj so posledice naših dejanj potrkale na naša vrata.
Ključni problem seveda ni v tem, da so begunci premagali geografsko distanco med njimi in nami ter bomo morali tudi mi pojesti nekaj tega, kar smo zakuhali. Ključni problem je v tem, da smo navsezadnje žrtve iste politike, ki je uničila tudi Bližnji vzhod. Najjedrnatejša oznaka te politike je ustvarjalno uničevanje, kreativna destrukcija. Danes je to politika neoliberalizma. Neoliberalizem je liberalizem in liberalizem je (kolikor ima ta pojem sploh še kak pomen) kapitalizem.
Ekonomist Friedrich List je dosledno liberalistično politično ekonomijo imenoval kozmopolitsko. Ta kozmopolitizem se uresničuje in totalizira tudi s tako imenovano begunsko krizo. Medtem ko gredo večini najbolj v nos kulturni aspekti (tudi namišljeni) tega kozmopolitizma, menim, da je njegova ost politična: odstranitev ali vsaj nevtralizacija države kot temeljne moderne organizacijske forme notranjepolitičnega življenja in mednarodnih odnosov. Kar vidimo danes, je nemoč in izgubljenost obstoječega sistema, v katerem igrajo države še vedno nezanemarljivo vlogo pri soočanju z »begunsko krizo«. Gledamo pa lahko tudi z druge strani: ta kriza stopnjuje nemoč obstoječega političnega sistema in ga sesuva. Sesuva ga zlasti na tisti ravni, na kateri še imajo besedo države in državljani oziroma imajo njihove besede še nekaj teže. Quis judicabit? Kdo odloča? O tem se pred našimi očmi (če hočemo videti) odvija spopad. Kako se odloča? Vseevropska nemška kanclerka se sklicuje na Hitlerjevega »kronskega jurista« Carla Schmitta in njegove ideje o izjemnem stanju (ki po definiciji ne pozna zakonov, kliče pa po odločitvi).
Državljani nimamo politične besede. Lahko smo pa humanitarni. Depolitizirani niso samo begunci, ki smo jim uničili države. Humanitarizem depolitizira tudi nas. Vendar nam ni zgolj vsiljen, vanj se zatekamo tudi sami. Če je namreč princip humanitarizma nevprašljivost našega sveta, se velja vprašati, ali se ni morda ta princip zdaj omajal. Kaj če se humanitarizma tako oklepamo, ker bi radi zadržali naš svet – naše življenje, naš »Lebenswelt«, »način življenja« – kakršen je bil. Ker nejasno vemo, da je resno ogrožen, da jemlje konec. Ker nas kljuva strah, da vsi postajamo begunci iz sveta, ki se ne more več upirati ustvarjalnemu uničevanju. Begunci nas soočajo z neznosno mislijo, da gre navsezadnje za nas same.
