Se že učite kitajsko? Začnite!

Prihaja torej nov, velik ter močan igralec na oder tujih jezikov in večdesetletni monopol imperialne angleščine je v zatonu. Mimogrede – v istem članku se pričakuje pomoč naše obubožane države – zraven pa je podatek o kitajskem milijarderju s 34 milijardami dolarjev in 596 milijonarjih. Ali ne bi raje ti bogataši prispevali kak milijonček za širjenje kitajščine v Sloveniji?

V urejeni državi, kar pa Slovenija na žalost ni, bi ta pojav spodbudil razmislek. Praktični Nemci so menda uvedli kitajščino kot drugi obvezni jezik v šole, pri nas pa bo pojav kitajščine zgolj povečal zmedo in podrejanje tujim interesom. Trenutno imamo v Sloveniji osem ustanov tujih držav, katerih naloga je širjenje njihovega jezika in kulture (natančen odgovor pozna ministrstvo za zunanje zadeve). Vsako leto namenimo za obvezni pouk tujih jezikov (beri: angleščine) krepke milijone evrov (natančne podatke pozna ministrstvo za šolstvo). Imamo Nacionalni program RS za jezikovno politiko, ki pa ga niti približno ne uresničujemo (natančno vsebino pozna ministrstvo za kulturo). Neodgovorjena so tudi vprašanja: kaj pomeni tuji jezik v vrtcu za ohranitev materinščine? Kako vpliva zgodnje učenje tujega jezika na oblikovanje identitete? Kateri tuji jezik spada v splošno izobrazbo in prisilni pouk ter kateri v izbirni pouk? Kakšno znanje tujega jezika dobimo po devetletnem prisilnem pouku? Kaj bi lahko dosegli s cca 2000 urami prisilnega pouka tujega jezika, kolikor je potrebno za aktivno znanje tujega jezika (v mnogih državah to število ur zadostuje za izučitev za poklic!)? In tako naprej.

Seveda na tem področju obstaja tudi drugačen koncept, in to v treh korakih:

1. Pouk materinščine (pri nas slovenščine) za samostojnega in samozavestnega državljana države Slovenije, ki bo ponosen na svoj jezik, kulturo in domovino.

2. Pouk jezika, ki je enako tuj in enako lasten vsem ljudem, to je v skladu s priporočili Unesca mednarodni jezik esperanto, ki omogoča enakopravno sporazumevanje in vzgojo za strpnost.

3. Pouk drugih tujih jezikov v skladu s poklicno usmeritvijo ali osebnimi interesi. V nekaterih poklicih tuji jezik ni potreben, v drugih bi koristila francoščina ali ruščina in tako dalje.

Ker pa pri pouku tujih jezikov vlada zmeda in podrejanje tujim interesom, imamo vsaj deset tisoč delavcev, ki služijo kruh v Avstriji in se morajo zato učiti nemščino, vsaj enako število delavcev, ki se morajo učiti italijanščino, kmalu najbrž podobno število, ki se bo moralo učiti hrvaščino, in še večje število mladih ljudi, ki smo jih zaradi dobrega znanja angleščine podarili praviloma eni izmed petih držav, kjer je angleščina državni jezik.

Naj za konec še enkrat iskreno pozdravim uvajanje pouka kitajščine, ki pomeni dragoceno in dobrodošlo spremembo. Za naprej pa nam še vedno ostajata dve možnosti. Prva je sedanja zmeda in podrejanje interesom drugih, pri čemer pa moramo tiste, ki so s tem zadovoljni, opozoriti, da naj se ozrejo okrog sebe in ne pozabijo na arabščino. Druga pa velja za tiste, ki razmišljajo s svojo glavo, da še enkrat premislijo predstavljeni koncept v treh točkah in zahtevajo tak razmislek tudi od naših pristojnih državnih uslužbencev ter ustanov. Spremenjene razmere na tem področju namreč zahtevajo tudi ustrezne spremembe pri nas in v mednarodnem prostoru.