Zadnjo oktobrsko nedeljo leta 1996 so se Ljubljančani zbudili v hladno, a sončno jesensko jutro. Namesto avtomobilov, ki so se običajno drenjali po mestnem središču in okolici, so bile mestne ulice tokrat prazne. Ob Tromostovju je bila postavljena zaščitna ograja, za katero so se že zbirali prvi radovedneži, visoko v zraku nad mostom pa je plapolal zelen napis: 1. ljubljanski maraton. »Skrbelo nas je, da tekačev ne bo dovolj. Zato smo tudi progo speljali tako, da ni bilo treba zapreti celega mestnega središča. Ljudje bi nas verjetno linčali, če bi zaprli vse ceste in s tem povzročili prometni kaos zaradi nekaj deset tekačev, zgodba maratona pa bi bila s tem zagotovo zaključena že po prvem poskusu,« se skrbi izpred dvajsetih let spominja direktor maratona Gojko Zalokar. Z ekipo so upali, da se bo tekaške prireditve udeležilo vsaj šestdeset tekačev, najpogumnejši pa so stavili na osemdeset udeležencev.
Šest maratoncev teklo na vseh ljubljanskih maratonih
A skrbi organizatorjev so bile odveč. Kar 673 tekačev se je tistega dne postavilo na start tekaške premiere v prestolnici, s čimer so prijetno presenetili organizatorje. Največ se jih je odločilo za sodelovanje na polmaratonskem in rekreativnem teku, ki je bil takrat dolg okoli sedem kilometrov, osem žensk in 145 moških pa se je spopadlo z maratonsko razdaljo. Med njimi je bilo tudi šest maratoncev, ki so ljubljanskemu maratonu ostali zvesti vseh devetnajst let in se na vseh dosedanjih izvedbah spopadli z najdaljšo razdaljo.
Na startu najdaljše preizkušnje pa je bil leta 1996 tudi prvi zmagovalec ljubljanskega maratona Roman Kejžar. »Takrat smo tekači veliko tekli na organiziranih tekih v tujini, vsi pa smo pogrešali tekaški dogodek v domačem glavnem mestu. Starta na Tromostovju se še dobro spomnim, predvsem pa mi je ostalo v spominu, da se prvega ljubljanskega maratona profesionalni tekači nismo lotili tako tekmovalno. Vzdušje je bilo bolj sproščeno,« je svoj prvi maraton po ljubljanskih ulicah opisal izkušeni maratonec.
Želja po pravem mestnem maratonu v prestolnici pa ni že nekaj časa tlela le med tekači, temveč tudi v mislih očeta ljubljanskega maratona Andreja Razdriha. »Tako kot se rado dogaja v življenju, je bilo tudi rojstvo ljubljanskega maratona plod sovpada dveh srečnih naključij,« se v pred kratkim izdani knjigi Zgodba Ljubljanskega maratona, v kateri sta spomine na devetnajst maratonov v Ljubljani zapisala Marjan Žiberna in Branko Gradišnik, spominja Razdrih.
Do trase s prstom po zemljevidu
Pred natanko dvajsetimi leti je namreč takrat že izkušeni tekač, ki je imel za seboj tudi uspešno pretečenih 42 kilometrov na newyorškem maratonu, prav na pobudo Gradišnika postal član njegove nestrankarske liste Rad imam Ljubljano in bil pozneje kot edini predstavnik liste izvoljen v mestni svet. »Seveda pa vse to ne bi nič zaleglo, če ne bi pri izdelavi volilnega programa liste Rad imam Ljubljano z Brankom organiziranje maratona v Ljubljani vključila kot eno najpomembnejših točk,« rojstvo danes največje tekaške prireditve pri nas opisuje Razdrih. In kako so začrtali prvo traso? »Zbrali smo se okrog razgrnjenega zemljevida Ljubljane in začrtali dva kroga, ki nista potekala samo po mestu, ampak sta kmalu zavila na obrobje. Pozneje pa se je trasa vse bolj približevala mestnemu jedru, startni prostor je bil dolgo pred magistratom, vse dokler trg ni postal premajhen za vse večje število prijavljenih tekačev.«
Že na tretjem maratonu je namreč število preseglo tisoč udeležencev, medtem ko je četrta izvedba minila z najbolj okrnjeno udeležbo najboljših slovenskih tekačev. A Razdrih se četrtega maratona spominja predvsem po pripetljaju pred prostorom za povabljene goste. »Varnostniki so dobili stroga navodila, da v VIP-prostor ne smejo spustiti nikogar, ki nima prepustnice. Mlad varnostnik ob vhodu je nalogo vzel zelo resno in ko je s hčerko prišla takratna županja Vika Potočnik, je ni spustil v VIP-šotor, saj ni imela prepustnice. Nobeno prepričevanje, da je vendarle županja, ni zaleglo,« se spominja z nasmeškom in priznava, da so se pozneje županji za neljubi dogodek opravičili.
Ko tekaško progo pobeli sneg
Čeprav Zalokar trdi, da prvega maratona ne pozabiš nikoli, pa se mu je v spomin najbolj vtisnil tudi še ne tako oddaljeni tek pred tremi leti, ko so se tekači zjutraj prebudili v pravo zimsko pravljico. Mestne ulice je namreč ponoči prekrila debela snežna odeja. »Mesec dni pred 17. ljubljanskim maratonom smo ob kavi ugibali, kakšno vreme bomo imeli. Ko je sodelavka Barbara, ki je na spletu pogledala dolgoročno vremensko napoved, rekla, da bo na dan maratona snežilo, smo od smeha skoraj popadali na tla,« je med utrinki v knjigi, ki je izšla ob letošnjem okroglem jubileju tekaškega praznika, zapisal direktor ljubljanskega maratona.
Niti dež dva dni pred startom Zalokarja ni prepričal, da bi verjel napovedim o snegu, saj so bile temperature še v soboto zvečer visoke. »Ob dveh ponoči, ko sem ravno dobro zatisnil oči, pa je zazvonil telefon. Klical je varnostnik, ki je pazil na prizorišče, in mi razburjeno dopovedoval, da je na Trgu republike (takratni prostor za garderobe in okrepčilo tekačev, op. p.) veter podrl vse ograje in razdrl šotore. Najprej sem pomislil, da si me je kdo grdo privoščil, in sem že povzdignil glas. Potem sem se ozrl skozi okno in videl sredi naliva med dežjem tudi snežinke,« je spomine obudil Zalokar.
Organizatorje je že zaskrbelo, da proga ne bo pravočasno pripravljena, saj so nekatera drevesa v Rožni dolini klonila pod sunki vetra in težo snega, in da bodo tekači raje kot tekli ta dan ostali na toplem. »Uradna napovedovalca sta petnajst minut pred začetkom, ko ni bilo skoraj nikjer nikogar, tekače prvič povabila na start. In če sem bil do takrat že kar malo obupan, se je svet v tistem trenutku začel spreminjati. Iz vseh 'lukenj' ob Slovenski cesti so začeli prihajati tekači,« se množice z rokavicami in kapami opremljenih tekačev na deset kilometrov, ki so prvi stekli v snežne razmere, še vedno rad spominja Zalokar.
