Po prvih petih blokih, pod katere se je leta 1949 podpisal arhitekt Edvard Ravnikar, je do leta 1996 ob Cesti 27. aprila zraslo še devet domov. Enka je najstarejša, trojka je vedno v središču dogajanja, štirka je polna študentov na Erasmusovi izmenjavi, osmica je najbliže trgovini, v najnovejši blok XIV so preselili Radio Študent, dvojka in šestica sta tiha domova, šestica je prilagojena za invalide, v bloku XII pa živijo študentske družine. Vsi bloki imajo danes neko svojo posebnost, tako pa je bilo tudi v preteklosti, ko je bila Rožna dolina središče ne le študentskega življenja, ampak življenja vseh mladih v Ljubljani in širše.
Odzivni, a tudi kritični študentje
Še vedno v naselju stoji tudi menza iz leta 1957, pred katero so nekoč po spominu sosedov mirno zaklali kakšnega prašiča, študentje pa je niso uporabljali samo za prehranjevanje. Že zelo zgodaj je mala dvorana študentske restavracije, ki so ji sprva rekli krmilnica, postala pomembno plesno prizorišče. »Albatrosi smo leta 1963 najprej zmagali na avdiciji, nato pa smo potegnili ples iz male v veliko dvorano. Zbralo se je 1300 ljudi,« se spominja Miha Jazbinšek, ki je v bendu brenkal na eno od prvih treh slovenskih kitar. »Igrali smo eno serijo diksilenda, eno serijo pa Shadowse in Cliffa Richarda, pozneje tudi Beatle,« se je vrnil v čas, ko se je vzpostavljala glasbena scena v prostoru, kjer se je podnevi jedlo, ponoči pa pilo, kadilo in plesalo.
V sedemdesetih letih so bili na odru pogosto punk bendi, priložnost so dobivale mlade, še neuveljavljene skupine, prihajali pa so tudi že bolj uveljavljeni rock bendi iz vse Jugoslavije. Za nastope nobenega od teh glasbenikov pravzaprav vrsto let niti ni bilo drugih prizorišč v Ljubljani. »Ko je bil v menzi koncert, je bila vsa Ljubljana tam. Pa ne le Ljubljana, prihajali so iz cele Slovenije, saj smo organizirali koncerte na jugoslovanski ravni. Gostili smo Idole ter podobne priljubljene bende. Vedno je bilo polno,« ima prijetne spomine na študentsko naselje tudi Miša Molk, ki je najprej hodila v naselje plesat, nato pa je tam dobila svojo prvo redno službo.
50-odstotni popust na vstopnice
Kot vodja interesnih dejavnosti študentov univerze ter upraviteljica knjižnice in telovadnice je bila Molkova med letoma 1983 in 1989 vsakodnevno v stiku s študenti, zato se je številni zagotovo še dobro spomnijo. Pri njej so lahko dobili vse vstopnice, tako za koncerte v menzi kot vstopnice za Cankarjev dom in druge kulturne prireditve s 50-odstotnim popustom. Ona je bila njihova vez z upravo zavoda. »Študenti so bili zelo odzivni, a hkrati tudi kritični. Zahtevali so svoje pravice, zahtevali so nekaj za svoj denar, jaz pa sem tako lažje pritisnila naprej na direktorja. Zelo mi je bilo všeč, ker so se borili za kulturo,« je povedala televizijka, ki se ji je zdelo smiselno podpirati mlade ljudi. In mnogi od njih so upravičili njeno podporo: »Herman Pivk je takrat dobil prvo razstavo, danes pa je zelo znan fotograf.«
V mali dvorani menze so prirejali likovne razstave, literarne večere, za študente so med počitnicami organizirali smučanje, potapljanje, delili so popuste za hrano s popusti. Ko je postal popularen tenis, je šla Molkova do direktorja in mu pokazala, kje bi jim lahko uredili igrišča. Potem so finance razporedili tako, da je šlo.
Sožitje kultur
Zelo živahno je bilo nekoč v Rožni dolini tudi v kletnih prostorih četrtega bloka, kjer je sprva deloval disko Študent, nato pa je tja privabljala na stotine alternativcev skupina FV 112/15. Dve leti je bil to pravi naslov za študente z bolj izbranim okusom za glasbo in željo po opozarjanju na spremembe v družbi, nato pa so odgovorni končno našli razlog, da so jih izselili.
V štirki so zabave do jutranjih ur prirejali tudi Štajerci, zbrani v Klub mariborskih študentov, zelo aktivni so bili koroški in prekmurski študentje, neko obdobje pa so bile petkove zabave domena afriških študentov. »Kulturni večer smo začeli s predavanjem o Afriki, nato pa je sledil Afro disko, ki je bil kar popularen,« se nasmeji Ibrahim Nouhoum iz Malija, nekaj let predsednik Zveze afriških študentov, ki je imela tudi svoje nogometno moštvo in folklorno skupino. »V Rožni dolini ni bilo nikoli dolgčas. Počutil sem se zelo domače, nisem imel domotožja.«
Leta 1978, ko je prišel na študij, je bilo v naselju okoli 80 afriških študentov, ki so si izborili, da so jih dali v sobe skupaj s Slovenci. »To nam je bilo zelo pomembno zato, da smo se lažje naučili slovensko,« razloži Malijec, ki je s svojim sostanovalcem, prav tako študentom gozdarstva, sklenil prijateljstvo za vse življenje.
Multikulturnost je bila tako nekoč zaradi programa za izobraževanje mladih iz Jugoslaviji prijateljskih neuvrščenih držav v Rožni dolini še večja, kot je danes, ko izmenjave omogoča program Erasmus. Zdaj namreč k nam prihajajo večinoma Evropejci, takrat pa smo gostili študente iz bolj oddaljenih dežel.
Že leta 1963 je Dnevnik poročal o tem, kako je s posebnim avtobusom prispelo 23 študentov iz Združene arabske republike, poleg Afričanov je bilo veliko tudi Latinskoameričanov, vmes pa so bili seveda študentje iz vse Jugoslavije. Šesti blok je bil zaradi štipendistov jugoslovanskih železarn znan kot Balkan hotel. In kot sklene Nouhoum: »To je bilo obdobje krasnega sožitja, študiranja in žuriranja. To pač niso bili časi krize, ampak časi izobilja.«
