2000 let Emone: Študentski dom »Marxov bordel«

V copatah na predavanja

»Dom je bil posebnost zaradi več elementov. Večina študentov je prebivala v Rožni dolini, stran od svojih fakultet, mi pa smo bili bolj zase. Šolo smo imeli praktično pod seboj in s tem privilegij, da smo lahko kar v copatah hodili na predavanja. Obkrožali so nas polja in vrtički, saj takrat okoli še ni bilo veliko drugih stavb. Sobe so lahko bile mešane, tudi skupno prebivanje parov je bilo dovoljeno,« se spominja urednik Dnevnikove zunanjepolitične redakcije Zoran Senković, ki je v domu kot študent FSPN prebival med letoma 1972 in 1977.

Skupnost je bila organizirana skoraj kot komuna, saj so si veliko stvari delili, se družili in zabavali. »Življenje je bilo res bogato in burno. Menza je bila velik družabni prostor, žuri pa so bili tudi v sobah in na hodnikih. Vsi smo bili seveda brez denarja, a smo združili sredstva in moči,« je nadaljeval Senković. Kljub temu da je imel neprestano odklenjeno sobo, mu nikoli ni nič zmanjkalo. »Kvečjemu so si sposodili pijačo ali pa skrili vzmetnice, potem pa si moral z nekaj piri odkupiti informacije, kje so,« se je nasmehnil.

Voščilnica sosedu Dolancu

V levičarskem intelektualnem vzdušju so potekale tudi žolčne politične debate. »Delili smo se na struje, prižigali svečke za RAF in Rdeče brigade.« Imeli so tudi eminentnega soseda Staneta Dolanca, soustanovitelja fakultete, ki so mu hodili voščit za novo leto.

»Sobe so bile za takratne čase dobro urejene, vse so imele balkon. Z njih so ljudje kdaj tudi viseli z glavo navzdol, pa tudi padali, a na srečo le iz nižjih nadstropij v grmovje.« Marsikoga so »švercali«, saj so tudi Ljubljančani in drugi želeli biti del dogajanja, ki ga središče mesta takrat ni premoglo veliko. »Pravili smo jim 'kuža pazi', ker so lahko spali samo pod pisalno mizo.« Senković se spominja tudi, kako so sprejeli prve albanske študente, nasploh pa je bila skupnost tako regionalno kot nacionalno zelo pisana.

Prebivalci doma so poskrbeli tudi za pestro kulturno dogajanje. Skoraj dve leti so v desetem nadstropju izdajali časopis Težka sapa, organizirali športna tekmovanja in ekipe z imenom Težka finta, imeli pa so tudi svoj bend. Del tria Henri, Joco in Mef je bil tudi znani slovenski glasbenik Drago Mislej, ki je v domu bival med letoma 1968 in 1973. »Dom nam je odstopil dvakrat dva metra veliko sobico za vadbo in v zameno smo vsako soboto odigrali koncert v kletnem bifeju. Hitro je postal zbirališče ljubljanskih glasbenikov, ki so nas potem kar na odru sredi koncerta menjavali, dokler nismo vsi trije sedeli v občinstvu in jih poslušali.« Mef se spominja tudi Bratka Bibiča, kako je po domu »kolovratil« s harmoniko.

Komuna deseto nadstropje

Organizirani so bili po nadstropjih in deseto, v katerem je prebival, je bilo zelo povezano, saj so v njem večinoma prebivali študenti istega letnika. »Večinoma Primorci in Štajerci ter nekaj Prekmurcev.« Ko so imeli najmanj denarja, so organizirali nabirko in si omislili spačka, v katerem se je na poti v Iški vintgar peljalo tudi do osem potnikov hkrati.

S sostanovalcem Venčeslavom Japljem, kasnejšim odgovornim urednikom Primorskih novic, sta prebivala v zadnji sobi 212, ki je bila seveda rezervirana za zabave. »In za poslušanje glasbe, saj smo iz Trsta prinašali nove plošče.« Tudi tarok je bil redno na programu. »Ista četverica ga je igrala vsak dan od začetka prvega letnika do konca četrtega. Vse rezultate smo pisali in na koncu potegnili skupaj. Za borih 20 točk sem izgubil in moral plačati večerjo.« Tudi v njegovi sobi so se velikokrat znašli »padalci«; novinar Dela Vito Divac, za katerega je šele kasneje izvedel, da prebiva le 200 metrov stran, je skoraj vsa štiri leta preživel pri njih.

Za hlajenje piva pred zabavami so uporabljali kar skupno prho, je povedal Divac in dodal, da je bil res »kuhan in pečen v komuni deseto nadstropje«. »Mislim, da smo se nekoč celo nagi vozili v dvigalu, da bi presenetili punce, pa niso bile kaj presenečene.« Je pa zato njih lepo presenetila Manca Košir, ko je na zabavo prinesla viski. Tudi sam se spominja legendarnega spačka in veliko potnikov v njem. »Nekoč nas je na poti na železniško postajo, kjer je bil še edini odprt bife, lepo pijane ustavil policist. Petnajst nas je bilo noter in šofer je bil najhujši. Vprašal nas je, ali smo s 'politične' in ali nimamo danes podelitve diplom. Ko smo mu pritrdili, nas je spustil naprej in dodal: 'Vozite previdno naprej.' Šele pozneje smo izvedeli, da so imeli Bavčar in nekateri drugi, ki so še zraven delali za policijo, podelitev. Vsaj malo so nam pomagali.«

Namlatili poznejšega ministra

Mislej se spominja veliko znanih obrazov: nekdanjega ministra Pavla Gantarja, rektorja Ivana Svetlika, kantavtorja Andreja Trobentarja, novinarja Francija Stresa, televizijke Irene Brejc, radijcev Braneta Stamejčiča in Vinka Vasleta, ki si je edini od druščine sobo delil s punco. »Kasnejšega ministra Šešerka smo včasih namlatili, ker je razbijal jajca in se hotel učiti,« je dodal v smehu. »Pred leti smo se želeli zbrati na obletnici, pa smo se vmes politično očitno preveč razdelili in nas je prišlo le pol.«

Čeprav učenje ni bilo v ospredju, nihče ni zabredel ali se izgubil, pravi. »Takšno življenje je bilo posledica kolektivne želje, da se nekaj naredi in spremeni. Glavno nam je bilo, da se imamo pri tem 'fajn'. Najmanj smo mislili na faks in delali ravno toliko, da smo končali letnik,« je pojasnil Mef.

S številnimi sostanovalci iz tistega časa se še danes skoraj vsak teden slišijo in se vsaj občasno srečujejo. Ne nazadnje je v domu spoznal tudi svojo ženo. A pretirana nostalgija po teh časih ga ne daje, saj še naprej živi podobno kot prej.