Kar 35.000-litrski sod, tako velik, da večjega ne bi mogli prikotaliti čez tacenski most. Okrog njega pa ponosno zbrana kopica moških, nekateri še vedno v delovnih predpasnikih ter s klobuki ali čepicami na glavah. Sodarji iz Tacna. V njihovih velikanskih hrastovih sodih je v 19. stoletju zavrelo domala vse vino vinorodnih slovenskih pokrajin, vinski sodi izpod njihovih rok so krasili kleti tudi v drugih krajih tedanje avstro-ogrske monarhije, dober glas o tacenskih izdelkih pa je nekoliko kasneje segel celo do Dunaja, Beograda in Skopja.
Korenine sodarstva v Tacnu segajo v leto 1735, ko je to obrt pod vznožjem Šmarne gore začel Štefan Medved iz Smlednika. V njegovi hiši pri Pintarju je nato obrt prehajala iz roda v rod, tradicija sodarstva pa se je krepila tudi pri sosednjih domačijah. »Nekdanje glavne ceste, ki je mimo današnjega gasilskega doma vodila iz osrednjega dela vse proti brodu čez Savo, se je v 20. stoletju prijelo ime Medvedova gasa. Ob njej so si namreč večinoma zgradili domovanja potomci prvih Pintarjevih sodarjev, ki so večinoma tudi ohranjali tradicionalno družinsko obrt, kmalu pa je vseh šest tamkajšnjih sodarskih mojstrov skupaj ustanovilo tudi sodarsko zadrugo,« v svoji knjigi Tacenski sodarji opisuje Jurij Šilc, prebivalec Tacna, ki je dodobra raziskal zgodovino svojega kraja.
Prostornino merili kar s škafom
Čeprav so tacenski sodarji sloveli predvsem po izdelovanju velikih hrastovih in transportnih sodov, so izdelovali tudi macesnove kadi za pivovarne, velike kadi in čebre, ki so jih uporabljali za shranjevanje vode, tedensko kopel in pranje, pokrite čebre za maslo, mast in testo ter stoječe posode za zelje in prekajeno meso. Sode so pri trgovanju uporabljali tako za prevoz živil kot tudi žebljev, cementa in celo natisnjenih knjižnih pol.
Prostornina pa ni bila pomembna le zaradi tega, koliko žlahtne kapljice bodo vinogradniki lahko shranili v skrbno izdelano hrastovo posodo, temveč je bila od nje odvisna tudi cena izdelka. Najcenejši so bili 400-litrski sodi, večji in manjši so bili dražji. »Izdelava manjših je bila zaradi natančnosti zahtevnejša in zamudnejša, s povečevanjem prostornine soda pa se je večala tudi zahtevnost izdelave; potrebnih je bilo več delavcev in tudi izbor hrastovine je bil zahtevnejši,« zanimivost pojasnjuje Šilc. Dodaja, da so predvsem večjim sodom prostornino izmerili kar s pomočjo škafa vode: »Napolnili so jih z vodo in šteli, koliko škafov, za katere so vedeli, kolikšno prostornino imajo, je izteklo iz soda.« Kot je ugotovil Šilc, so v Tacnu enega največjih sodov izdelali leta 1940. V njem je bilo prostora za 35.000 litrov vina, sod pa je tehtal kar 2500 kilogramov. »Njegova vsebina bi dobremu pivcu – liter na dan – zadostovala za skoraj sto let,« navaja avtor.
Sodarji opili konja
V sodarski delavnici je veljal poseben delovni red. Zaposleni niso smeli brez razloga zapuščati delavnice, vajenci in pomočniki pa se med delom tudi niso smeli pogovarjati o stvareh, ki niso bile povezane z delom. »Najbolj brezpravni so bili vajenci. Pozimi so morali vstajati pred drugimi, da so v delavnici zakurili, po končanem delu pa so morali vsak dan pomesti in pospraviti orodje na svoja mesta. Niso smeli zahajati v gostilne, zato so se zlasti v zimskem času dobivali v delavnici, kjer je bilo toplo. Tu so lahko igrali karte, se pogovarjali in prepevali,« opisuje Šilc.
Kljub temu da delovne discipline sodarjem ni manjkalo, saj so v delavnicah delali vse leto od jutra do večera ter so bili njihovi izdelki priznani tako doma kot tudi v tujini, pa zadolžitev in naročil za izdelavo sodov ni bilo vedno na pretek. »Da bi si izboljšali zaslužek, so na povabila kletarjev hodili po raznih vinskih kleteh popravljat kletne in transportne sode,« navaja Šilc in spomni na anekdoto, ki se je tacenskim sodarjem pripetila v kleti vinskega trgovca v Domžalah. »V enem od sodov, ki jih je lastnik pripravil za popravilo, so našli še nekaj dobrega vina. Seveda ga niso zavrgli in zlili v jašek, pač pa so ga pretočili v škaf, ki so ga postavili v hlev, misleč da bo tam najbolj na varnem in si ga bodo po končanem težkem delu lahko tudi privoščili. Niso pa vedeli, da je v hlevu odvezan konj, ki je to vino popil. Ker se je opijanil, je začel razbijati po hlevu, tako da je gospodar, ki za pripetljaj ni vedel, poklical veterinarja. Ta si ni upal v hlev in je konja opazoval zgolj skozi ključavnico. Naslednje jutro se je konj streznil in umiril, veterinar ni bil več potreben, sodarji pa so bili ob vino.«
Pomanjkanje hrastovine in kovinska posoda
Delovanje sodarske zadruge je med drugo svetovno vojno zamrlo, poleti 1945 pa je dvajset sodarjev iz Tacna, Šmartna, Gameljn, Broda, Vižmarij in Dravelj tradicionalno obrt v kraju ponovno obudilo. »Kmalu so zgradili nova poslopja in zadruga je začela sprejemati v svoje vrste nove delavce, ne le sodarje, ampak tudi delavce drugih poklicev. V začetku leta 1950 je bilo zaposlenih že več kot 40 delavcev,« pripoveduje Šilc, a dodaja, da je delo sodarjev vse bolj krojilo pomanjkanje surovin. »Potrebovali so suh hrastov les, ki ga takrat na domačem trgu ni bilo, saj so vsega izvozili. Zato so bili v zadrugi prisiljeni kupovati svežo hrastovino, jo žagati in sušiti,« še pove avtor. Kot vzrok za zaton sodarstva ob pomanjkanju hrastovine navede še nenehne reorganizacije zadruge in priključevanje drugim podjetjem ter vse večjo priljubljenost plastičnih in kovinskih posod: »Sodarji so v Tacnu še nekako vztrajali do leta 1989, ko so delovali pod okriljem podjetja Slovin. Tu pa se sodarstvo v Tacnu tudi konča in danes na to nekdaj uspešno tradicijo spominja le manjša spominska soba v gostilni, kjer se je sredi 18. stoletja sodarstvo v Tacnu tudi začelo.«
