Danes ime casino povezujemo izključno z igralnicami, daleč nazaj v zgodovini pa je imela ta beseda, ki izhaja iz italijanske besede casa (hiša), drugačen pomen. Prvotno naj bi šlo za vrtno hišico, v kateri je baročna gospoda kramljala o družinskih dogodkih, gospodarstvu in politiki. S tem imenom so kasneje imenovali tudi hišico, v kateri so se zabavali vojaški častniki, nato pa je iz vojaškega življenja prešla v meščanski svet. Sprva plemstvo, nato pa meščanstvo, se je zbiralo v kavarniških ali gledaliških prostorih, v katere so imeli vstop le izbranci. Najprej seveda v Italiji, kmalu pa je takšna oblika zbiranja gospode prišla v naše kraje in Ljubljana je svojo kazino dobila že leta 1775.
Izdali deleže in zbrali denar
»Namen te družbe je: pospeševanje domače trgovine sploh, pospeševanje pravilnega razumevanja izobrazbe in okusa našega časa, prirejanje za izobražene kroge primernih zabav,« so zapisali ustanovni člani društva, ki je bilo prvo slovensko društvo z lastnimi pravili. Njegovo ustanovitev je podprl celo francoski maršal Marmont in pred odhodom Francozov iz Ljubljane je imela ljubljanska kazina, kjer so imeli veljaki najboljšo priložnost razglabljati o novicah iz sveta, 178 članov. A takrat ljubljanska kazina še ni delovala na severni strani parka Zvezda, kot bi najprej pomislili, ampak je društvo najprej najelo prostore na Novem trgu (današnji sedež SAZU), nato pa so se nekaj časa zbirali na Gosposki ulici.
»Vsak izobraženi prebivalec tega mesta ali tujec, brez razlike stanu, je do določenega najvišjega števila lahko sprejet kot član kazine,« so zapisali v novih pravilih ob reorganizaciji društva v tridesetih letih, ko se je začela utrjevati narodna zavest in je bilo kazin čedalje več. So pa dopustili, da so v njihove vrste vstopale tudi dame. Leta 1833 so šteli že 297 stalnih in 36 izrednih članov, kar je bil končno trenutek za nove, lastne prostore. Pri mestnih oblasteh so si izborili parcelo na nezazidanem prostoru ob parku Zvezda, glede na to, da niso imeli nobenih težav s pridobivanjem članstva, pa niso bili njihovi načrti prav nič skromni.
V pritličju kavarna z dvema igralnima sobama in veliko sobo z biljardnima mizama (za najem), kuhinja in stanovanje za služinčad, v prvem nadstropju velika biljardna soba, dve jedilni in kadilni sobi, dve čitalnici in velika dvorana za 400 oseb, dve jedilni in igralni sobi za nekadilce in v drugem nadstropju še majhno stanovanje. Dopustili so celo možnost, da bi čez čas nastalo še tretje nadstropje, saj so bili prepričani o dobrem odzivu. »Članstvo bo potomcem pokazalo, kaj zmore skupnost, če ima dobre namene in hoče služiti koristi in zabavi,« je učinkovito nagovarjala direkcija društva. Izdali so 400 deležev po 100 goldinarjev in stavba je leta 1837 že stala.
Osovražena med nacionalisti
Tudi France Prešeren je bil nekaj časa stalni član elitne kazine, katere prostori so veljali za ene najlepših družabnih prostorov daleč naokoli. A visoka družba mu ni najbolj prijala. »Nadutost višje gospode v tej dobi je splošno znana in družabne razlike se niso dale kar tako premostiti,« je orisal Ivan Lah v Kroniki slovenskih mest ob stoletnici kazinske stavbe. Prešeren, ki naj bi k njim zahajal, ker je tam občasno ujel Primičevo Julijo, pa je svoj odklonilen odnos do kazine javno izražal. »Zidat' vdihne jim kazino, kaj da je ime pove, žensko, moško tam mladino z materami vred kaze,« je denimo v Nebeški procesiji postavil kazino na čelo hudičevih hiš.
Vendar ne le Prešernovo, sčasoma se je začelo na slabše spreminjati tudi splošno mnenje o kazinski eliti. »Nikakor ni bilo kazinsko društvo nemškonarodno, kakor je dandanašnji,« je že leta 1912 poročal Ljubljanski zvon, temu pa je sledil vedno večji razkol med slovenskim in nemškim meščanstvom. Ker so bili člani kazine vedno bolj proti prilivu slovenskega meščanstva, se je spremenila v nemško trdnjavo. In vanjo so zato leteli jajca in kamni. »Demonstracije pred Kazino so postale nekakšen tradicionalni del vsakokratnih protinemških shodov v vedno bolj slovenski Ljubljani,« je v dostopnih virih zasledil dr. Marko Zajc z Inštituta za novejšo zgodovino, ki deluje v Kazini že od leta 1959.
Zvezda zasijala in ugasnila
Nemci so se vrnili v Kazino med drugo svetovno vojno, takoj za italijanskim okupatorjem, ki je imel prav tako svoj glavni štab ob parku Zvezda. Med obema vojnama pa je bilo v Kazini bujno družabno življenje. Deželna vlada je bila v rokah slovenskih liberalcev, zato so kljub nasprotovanju opozicije vendarle na koncu stavbo dobili liberalci. V njej pa mesto različni klubi – klub arhitektov, avtomobilski klub, aeroklub Naša krila, elitni Ljubljanski klub –, ki so prirejali koncerte, praznovanja, banketne plese, predavanja.
Dobro je bila obiskana restavracija, še bolj pa kavarna, v kateri so gostom leta 1940 ponujali več kot 200 časopisov iz vsega sveta. »Vsa Ljubljana je drla vanjo,« je zapisal Lah o kavarni v času, ko je gostinske prostore v najem dobil zavedni Slovenec Fran Krapeš, lastnik prve slovenske Narodne kavarne. Ambiciozno jih je prenovil, vendar ni dolgo užival v sadovih svojega dela. Še preden je končal vsa dela, je nastopila kriza, podjetje je začelo propadati, leta 1935 pa je umrl.
To je bil začetek konca veličastne ljubljanske Kazine. Po drugi svetovni vojni je društvo stavbo podarilo Komunistični partiji Slovenije, ki jo je zamenjala za drugo poslopje, od nekdaj pestrega družabnega življenja pa se je ohranila le tradicija plesa, ki jo nadaljuje nekdaj študentski plesni klub Kazina.
