»Po koncu vojne sva šla s kolegom na gospodarsko ministrstvo,« pripoveduje 92-letni Janez Frelih, ki se je v letih pred vojno izučil za natakarja v hotelu Union. »Ko sem povedal, da sem natakar, so me takoj vzeli v službo.« Kljub drugačnim povojnim prioritetam se je oblast zavedala pomembnosti turizma, takrat sicer predvsem delavskega, kadrov pa je kronično primanjkovalo. Frelih, ki je tako konec 40. let pristal v vlogi tajnika v Dolenjskih Toplicah, se spominja, da so turisti prihajali skoraj izključno prek socialnega zavarovanja. »Vse je še potekalo prek nakaznic. Direkcijo za gostinstvo v Ljubljani smo morali ves čas obveščati, koliko obrokov smo izdali in kaj smo kuhali, na kar so nam odgovorili, da smo pojedli preveč mesa, porabili preveč maščobe. Ves čas so nas nadzirali.« Turizem je bil – milo rečeno in ne prav presenetljivo – še v povojih.
A zanimivo je, da je oblast že v času vojne naročila razvojni elaborat, v katerem je avtor dr. Ciril Žižek že razmišljal o bodočem avtomobilskem turizmu, ki bo terjal sodobne avtomobilske povezave med prestolnicami, in opozoril na potrebo po mednarodnem letališču, ki bi omogočilo prihod tujih gostov. Že leta 1947 so preučevali predloge o uvedbi »vikend vlakov« za letno in zimsko sezono, enega iz Ljubljane proti Planici, drugega proti Opatiji in Reki, tretjega proti Črnomlju. Na regionalnih konferencah na temo turizma leto pozneje pa so pristojni že ugotavljali, kako je treba v turistične namene označiti vse pomembnejše kraje iz NOB, preprečiti industrijsko onesnaževanje rek, celo preprečiti pijančevanje.
Zbuditi zaspano mesto
Zavest o pomembnosti turizma je rasla počasi in ne brez veliko trdega dela, opozarja dolgoletni sekretar ljubljanske turistične zveze in odlični poznavalec razvoja turizma v prestolnici Niko Jerman. »Konec 50. let je bil edini nosilec te dejavnosti v Ljubljani turistično društvo, ki je imelo v upravljanju grajski stolp in kopališče pri Šternu. Soočeni smo bili z velikim izzivom, saj je bilo treba ne samo prebuditi zavest in postaviti temelje turističnemu organiziranju, ampak predvsem pospešiti utrip zaspanega mesta.« Društvo je tako denimo aktivno sodelovalo pri rojstvu Festivala Ljubljana, katerega smisel je bil prav poživiti Ljubljano v turistični sezoni, s tem pa so tudi Križanke dobile svojo sodobno podobo.
»Na Ljubljanici smo skupaj s prulskim društvom organizirali prireditev o mostiščarjih, ki je bila zelo priljubljena in kakršno bi si želel videti tudi danes. To je bil velik sprevod z drevaki in vsem, kar sodi zraven. Imeli smo celo idejo, da bi postavili nekakšno vasico na kolih v slogu zgodovinskega barjanskega naselja, ki bi služila kot gostinski obrat, a je nismo uspeli uresničiti,« se spominja Jerman. Navdušenje je žela tudi kmečka ohcet, ki so jo v Ljubljani prvič organizirali leta 1966. »Ravno takrat je v Hali Tivoli potekalo svetovno hokejsko prvenstvo in nekdo se je spomnil, da bi potrebovali določen spremljevalni program. Tako se je porodila ideja o kmečki ohceti, s katero naj bi tujcem pokazali naše šege in običaje.« Prva ohcet, na kateri so poročili en slovenski in en švedski par, je presegla vsa pričakovanja in podrla vse rekorde: na ljubljanske ulice se je menda zgrnilo okrog 60.000 ljudi. Sloves dogodka je segal daleč prek slovenskih meja; oddajo o njej je posnel celo britanski BBC.
Grad, tranzistor, kolo…
V prvih prospektih o Ljubljani so poleg klasičnih znamenitosti, ki so jih takrat povezali v »krajšo in daljšo turistično pot« ter prvič opremili z informativnimi tablami, predstavili tudi pomembnejše dosežke tistega časa. Turisti so se tako seznanili z Iskrinim tranzistorjem, pa Rogovim kolesom, ponosni so bili na stolpnici na današnjem Trgu republike. Na grajskem stolpu je bila na voljo panoramska slika Ljubljane, ki so jo posneli iz helikopterja. Policijskega. Mislite, da je policija takrat razumela, zakaj je to pomembno? »Zadeve, ki se danes zdijo banalne, so nam takrat povzročale številne težave. Recimo ognjemeti. Pridobiti dovoljenje je bila prava znanost,« pripoveduje Jerman. Ali pa poživitev mestnih ulic. Gostince so morali malodane siliti, naj gredo ven, na ulice, naj sodelujejo na sejmih. Mimogrede, vinska pot ima v Ljubljani brado, dolgo že nekaj krepkih desetletij.
»Denarja smo imeli zelo malo, a nas je gnal entuziazem,« se nasmehne sogovornik. V tistem času so organizirali prve tečaje za turistične vodnike, ki so jim predavali vrhunski umetnostni zgodovinarji, politologi in drugi. Podali so tudi prvo pobudo za izobraževanje taksistov, ki so po novem morali pokazati poznavanje Ljubljane in njenih turističnih znamenitosti. Do tako rekoč vseh je bilo namreč mogoče priti z avtom.
Če so bili turistični delavci z gostinsko ponudbo relativno zadovoljni (predvsem Italijani so se radi prihajali mastit z dobro in poceni hrano), se jim je zdelo, da hotelov v mestu primanjkuje. Zato so med drugim snovali načrt o gradnji hotela v Knafljevem prehodu, ki naj bi ga gradil arhitekt Podrecca in ki bi s posebno kupolo na vrhu predstavljal povezavo med gradom in Rožnikom. Realizacije na žalost – in veselje obstoječih hotelirjev – ni dočakal.
Ljubljana torej tudi v nekih bolj železnih časih ni samevala. Nasprotno, v 60. in 70. letih je bila poleg Portoroža in Bleda turistično najbolj obiskan slovenski kraj. Po podatkih statističnega urada je mesto leta 1973 obiskalo skoraj 320.000 gostov, ki so ustvarili skoraj pol milijona nočitev. Če so do sredine 60. let še prednjačili domači, se je ta smernica v 70. letih občutno zasukala, saj je bilo omenjenega leta že 60 odstotkov vseh gostov tujcev.
