Ampak zgodba se ni začela prejšnji teden. Temelji so bili postavljeni pred več kot desetletjem v majhnih dvoranah, vlažnih garderobah in s slovenskimi trenerji. Daleč od pozornosti javnosti je rasel rod, ki je najprej prišel med elito na klubskem področju. Z veliko zaslombo slovenskih igralcev je ACH Volley osvojil evropski pokal Top Teams in se pozneje uvrstil še na zaključni turnir lige prvakov. Precej teh odbojkarjev je zdaj v reprezentanci. Gasparini, Urnaut, Vinčić, Pajenk, Šket… Toda višje ko greš, več je novih in neznanih situacij. Slovenski strokovnjaki jih ne poznajo, zato je moral priti na pomoč tujec, ki nas je s strani spremljal že nekaj let.
Spet se je treba vrniti v preteklost. Ko je ACH tistega leta 2007 osvojil evropski pokal, je bil Andrea Giani še aktiven igralec. Bil je član zvezdniške Modene, ki je na začudenje vseh izgubila proti majhnemu klubu iz Slovenije. Med podelitvami individualnih nagrad je stal celo zraven najstnika Urnauta. Iz prve roke je spoznal slovenski potencial, ki ga je pozneje spremljal tudi kot trener, saj je bilo v italijanski ligi vse več slovenskih odbojkarjev. Ko se je letos februarja izpraznilo mesto slovenskega selektorja, je vodstvo zveze najbolj prepričal ravno s svojo željo.
»Gospod predsednik, hočem to službo!«
Andrea Giani bi lahko po koncu igralske kariere nehal z vsem. Odbojkarji po zaslužku niso nogometaši niti košarkarji, toda če spadaš med najboljše, dobiš dovolj za dostojno življenje. Kljub temu nihče ne začne pošiljati žoge čez mrežo, ker bi v tem videl možnost za zaslužek. V odbojki ostaneš samo v primeru, če jo imaš res rad. In prav zato so redki odbojkarji, ki bi zavrnili vpoklic v reprezentanco. Tudi največji zvezdniki, kot so Nikola Grbić, Giba ali Lorenzo Bernardi, so bili vedno na voljo državni selekciji, pa čeprav je v odbojki največ različnih reprezentančnih tekmovanj.
S prijateljskimi tekmami vred je Giani nosil italijanski dres na več kot 500 tekmah. Občutka zmagovanja se ni nikoli nasitil. Lačni so bili tudi Slovenci, toda prave sestavine za slastno jed je prinesel šele Italijan. A ne v obliki nadnaravnih odbojkarskih sposobnosti, ampak s preprostim človeškim pristopom. Pri Gianiju se vse začne z jasnim pozdravom in močnim stiskom roke. Spoštovanje pokaže vsakemu, ki stopi naproti. Enako pomembnega, kot je kapetan Urnaut, se v slovenski reprezentanci počuti tudi fant, ki nosi steklenice z vodo. Gianijev ugled raste z njegovimi dejanji, zato ne potrebuje vzvišenosti, da bi okolici dokazoval svoj status.
In gospod predsednik mu je dal to službo.
Metod Ropret se ne bi mogel odločiti bolje. Na mizi je imel dve bolj preverjeni imeni (Igor Kolaković in Ljubomir Travica), toda skupaj s sodelavci je izbral zagnanega Gianija. Srebrna kolajna na evropskem prvenstvu je nagrada za zgledno delo pisarne odbojkarske zveze. V njej je malo ljudi, ki pa so zraven zaradi ljubezni od odbojke. Če bi jih vodil osebni interes, bi bili kje drugje. Predvsem v ta opis sodi Gregor Humerca, ki so se mu pri ACH Volleyju prehitro odrekli. Verjetno ni naključje, da je edini operativec, ki je sodeloval pri obeh najuspešnejših zgodbah slovenske odbojke.
Recept za uspeh je torej jasen – želja, trdo delo, znanje in poštenost, potem pa že čas postavi vse na pravo mesto.
