Za preboj v evropski vrh bi morala Slovenija premagovati bolj slovite tekmece, toda težave ima že proti enakovrednim selekcijam. Pred štirimi leti je bila to Finska, pred dvema letoma ponovno Finska in še Nizozemska, letos Belgija. Očitno je Slovenija na evropskih prvenstvih zmožna ugnati zgolj podpovprečne nasprotnike, kot so Avstrija, Turčija (EP 2011) in Belorusija (letos). Izjema je srbski skalp na prejšnjem prvenstvu, ki pa ni prinesel nobene dodane vrednosti.
Slovenskim odbojkarjem se roka trese v ključnih trenutkih. Žogo namesto v polje pošiljajo v avt, začetni udarci so nezbrani, podaje nenatančne, zmedenost je tudi v obrambi. Ali povedano drugače – Slovenci niso ekipa, ki bi znala prevzeti odgovornost, ampak se med seboj le gledajo in čakajo, da bo voz naprej potegnil nekdo drug. Po zmagoslavju v evropski ligi in nekaterih zmagah na pripravljalnih tekmah se je že zdelo, da so tovrstne otroške bolezni preteklost, toda v Bolgariji so znova prišle na površje.
Eden od razlogov za strah v ključnih trenutkih se skriva v dejstvu, da reprezentanti v svojih klubih ne zaključujejo odločilnih žog. Resda igrajo za najslovitejše kolektive Evrope, toda tam imajo drugačno vlogo, saj so izpolnjevalci posebnih nalog ali pa rezervisti. Skoraj edini, ki je imel v svojem klubu ekskluzivno pravico za zaključevanje odločilnih žog, je bil Mitja Gasparini v Veroni, kjer pa so na njegovem mestu poiskali nekoga drugega, čeprav je v tem klubu trener slovenski selektor Andrea Giani.
Slovenci imajo tokrat popravni izpit. Za uvrstitev v četrtfinale se bodo jutri pomerili z Nizozemsko. Jasno je že, da jih v primeru zmage znova čaka Poljska. V dveh dneh imajo torej priložnost, da najprej uženejo sebi enakovredno zasedbo, nato pa poskrbijo še za presenečenje in se uvrstijo v boj za odličja, kar je tiha želja te generacije.
