Bila je takšna, kot smo pričakovali. Težka. Oni so se branili. Lahko bi naredili več, kajti imamo boljšo reprezentanco od Litve. Zmoremo in moramo igrati bolje, ne glede na to, da enajstmetrovke, ki jo je sodnik dosodil za Litvo, ni bilo. Lahko bi dali kakšen gol več.
Kaj se je zgodilo ob akciji, po kateri je Litva izvajala enajstmetrovko?Če se prav spomnim, mi je spodrsnilo. Žogo sem želel udariti z glavo, zadela me je pa v ramo. Sodniku sem pokazal odtis žoge na dresu, ki potrjuje, da me je žoga zadela v zgornji del rame. Mislim, da je vedel, da ni bilo enajstmetrovke, a je mogoče hotel popraviti napako iz prvega polčasa, ko je kazenski strel dosodil za nas. Pravijo namreč, da tudi te enajstmetrovke ni bilo. Trikrat je pogledal v mojo ramo in mislil sem že, da bo spremenil odločitev.
Ste zaskrbljeni, ker si Slovenija ni pripravila veliko priložnosti?V garderobi smo si pošteno priznali, da zmoremo igrati precej bolje. Ne glede na to, s katero reprezentanco igraš, ni lahko doseči treh ali štirih golov. A kljub temu bi morali doseči več zadetkov.
V zadnjih tednih je bilo precej povedanega o sodnikih. So sodniki Sloveniji odvzeli drugo mesto?Lahko bi povedal marsikaj o sodnikih, a nisem tak. Že ob tokratni sodniški odločitvi bi se lahko razjokal, ker enajstmetrovke ne bi smelo biti. A v sodnika moramo usmerjati čim manj energije.
Navijači so vas med tekmo spodbujali, potem so žvižgali...Dobro, nekaj žvižgov se je na koncu slišalo. A jih nisem veliko zasledil. Imeli smo podporo gledalcev, zato se jim zahvaljujem. Glede na to, da smo igrali le 1:1, pa so nam zasluženo malo tudi zažvižgali.
Kako ste se prilagodili na življenje v Astani?Zdaj lahko rečem, da sem z menjavo kluba zadel v polno, kajti igram v ligi prvakov. Slabše je le to, da smo izgubili prvo mesto v državnem prvenstvu. Pozna se, da igramo v treh tekmovanjih. Nimamo tako širokega izbora igralcev, da bi trener lahko posegal po velikem številu menjav.
Ste bili v veliki dilemi, ko ste se odločali med Olimpijo in Astano?Pozanimal sem se, kakšen klub je Astana, zato se nisem veliko obotavljal. Že od prej sem poznal trenerja Stanimirja Stoilova, ker je bil trener Anorthosisa, kjer sem igral tudi jaz.
Z igranjem v ligi prvakov ste dosegli enega od vrhuncev kariere. Kako ga doživljate?Če bi me kdo pred dvema letoma vprašal, ali bom kdaj igral v ligi prvakov, bi mu rekel, da ne. To je zelo dobra izkušnja, za katero ni nikoli prepozno, tudi če si že malo v letih.
Zdi se, da doživljate drugo pomlad.Že zadnja štiri leta redno igram. Lani sem v Partizanu odigral nekaj več kot 40 tekem, kar je bilo celo največ med vsemi igralci v klubu. Počutim se dobro, čeprav imam že 32 let. Dokler bom užival, bom igral.
V Astani igrate kot bočni branilec, v reprezentanci pa v sredini obrambe.V Evropi igram na položaju bočnega branilca, na zadnji tekmi v prvenstvu pa sem na primer igral v sredini obrambe. Glede na to, da sem v Partizanu igral na treh različnih pozicijah, ni to nič novega.
Nekoč ste rekli, da bi bilo bolje, če bi vas trenerji prej začeli postavljati na sredino obrambe. Še vedno menite enako?Ja, na tem položaju se bolje počutim. Težje je, če na primer na petih tekmah igraš na eni poziciji, pa te potem trener postavi drugam, kot pa če se vseskozi malo seliš po pozicijah. Več težav s temi stvarmi bi imel kot mlajši igralec.
