Ko so se 18. decembra v Tuniziji začeli protesti, ki so se s časom razširili po arabskem svetu in dobili kolektivno ime arabska pomlad, je bila situacija prebivalcem Zahoda dokaj jasna. V liberalnem duhu pravice do samoodločanja in človekovih svoboščin je bila podpora protestnikom skoraj enoglasna. Do konca februarja 2012 je protestnikom in upornikom uspelo zrušiti dotedanje oblasti v Tuniziji, Libiji, Jemnu in Egiptu, hudi nemiri pa so izbruhnili tudi v Bahrajnu, Alžiriji, Iraku, Jordaniji, Kuvajtu, Maroku, Sudanu in Siriji. Da arabska pomlad niti približno ni tako enostavna, kot se je sprva predstavljalo, je postalo jasno najpozneje, ko je v Egiptu oblast prevzela Muslimanska bratovščina, to pa je leta 2013 z vojaškim državnim udarom s položaja izrinil takratni poveljnik egiptovske vojske in trenutni predsednik države Abdel Fatah Al Sisi.
Vendar se arabska pomlad ni nikjer tako zapletla kot v Siriji, kjer se je diktator Bašar Al Asad odločil na nemire odgovoriti z vojaškim posredovanjem in je sprožil državljansko vojno, ki traja že od zgodnje pomladi leta 2011. Zapletenost sirske državljanske vojne je predvsem v velikem številu strani, ki so se znašle v neposrednem in posrednem konfliktu, in nenavadnih zavezništev, ki so nastala. Prva večja opozicija Al Asadovim silam in njegovi stranki Baath, pripadnikom alavatske veje šiitov, so bili večinsko sunitski nekdanji pripadniki sirske vojske, ki so leta 2011 oblikovali Svobodno sirsko vojsko. Dve leti pozneje se je oblikovala še islamistična uporniška skupina Islamska fronta, ki jo domnevno podpira sunitska Savdska Arabija.
Istega leta, kot se je v državljansko vojno v Siriji vključila Islamska fronta, sta na pomoč Al Asadovim silam priskočili libanonska šiitska stranka in vojaška skupina Hezbolah. Že od izbruha državljanske vojne je Al Asada finančno in vojaško podpiral šiitski Iran, močan zaveznik Al Asada pa je tudi Rusija. Zahodne države imajo od samega začetka vojne precej več težav z izbiro strani. Predvsem ZDA podpirajo odstavitev proiranskega Al Asada, a ne vedo, katero opozicijsko skupino bi podprli zaradi skrbi oboroževanja protiameriških islamističnih skupin. Situacija se je še zaostrila, ko se je po katastrofalni ameriški avanturi v Iraku v regiji pojavil nov veliki igralec – od skrajne sunitske islamistične teroristične skupine Al Kaida radikalnejša sunitska skupina Islamska država. Ta je do julija 2014 že postala veliki igralec tudi v sirski državljanski vojni, saj je takrat že nadzirala približno tretjino Sirije, vključno z večino sirskih naftnih in plinskih vrtin.
IS je s prikazom grozodejstev poskrbel, da je na papirju postal glavna tarča vseh preostalih sil, ki so vpletene v izredno zapleten konflikt v regiji, a do koordiniranih operacij zoper skupnega sovražnika še vedno ni prišlo, saj vpleteni akterji uporabljajo zapletene teorije iger in še naprej obračunavajo z drugimi stranmi v zasebnih bitkah za oblast, četudi gre za bojevanje med stranmi s skupnimi zavezniki. Tako se je Rusija pred tednom dni v državljansko vojno s svojimi vojaškimi silami vključila pod pretvezo boja proti IS, a ji Zahod očita, da predvsem pomaga Al Asadovim silam v boju proti drugim sunitskim uporniškim skupinam. Turčija, zaveznica ZDA, se strinja z odstavitvijo Al Asada in vojaškim posredovanjem zoper IS, a je hkrati vpletena v spopade s Kurdi. Ti so sicer zavezniki ZDA in trenutno eni glavnih borcev proti IS, a ker želijo številne kurdske organizacije ustvariti enoten Kurdistan iz vseh oziroma vsaj nekaterih delov kurdskih območij na severovzhodu Sirije, severu Iraka, severozahodu Irana in predvsem zelo velikem delu jugovzhoda Turčije, jih turške oblasti dojemajo kot neposredno grožnjo.
Kako rešiti opisani gordijski vozel verskih in geopolitičnih interesov ter ustaviti državljansko vojno, ki je z domov pregnala že več kot 12 milijonov Sircev, od tega jih je vsaj 4 milijone moralo pobegniti v tujino, je vprašanje, s katerim se bodo morali soočiti svetovni voditelji. Rešitev pa je tudi ključna za ustavitev neizbežnega bega beguncev v Evropo.
