Bela hiša je pred napovedanim srečanjem Baracka Obame in Vladimirja Putina ob začetku splošne razprave na 70. zasedanju generalne skupščine Združenih narodov sporočila, da bo ameriški predsednik ruskemu kolegu dal jasno vedeti, da je podpora Moskve Bašarju Al Asadu izgubljena stava. Tudi sicer Washington pred prvim uradnim srečanjem po ohladitvi odnosov med državama zaradi ukrajinske krize v ospredje postavlja prav slednjo in ga predstavlja kot testiranje Putinove pripravljenosti za spremembo dosedanje politike. Ruska stran nasprotno daje poudarek pogovorom o sirski državljanski vojni in boju proti Islamski državi, za Ukrajino pa navaja, da bo tema pogovora, »če se bo zanjo našel čas«.
Obama in Putin sta se nazadnje uradno srečala poleti 2013 na vrhu skupine G8 na Severnem Irskem, bežno pa samo še novembra lani v Pekingu na azijsko-pacifiškem vrhu. Beseda naj bi tedaj tekla tudi o Siriji, a brez omembe vredne vsebine zaradi povsem nasprotujočih si stališč glede usode Al Asadovega režima. Rusija je s svojo vse bolj očitno vojaško podporo sirskemu režimu ameriško administracijo verjetno pripeljala v položaj, da o tem neposredno spregovorita predsednika. Do kolikšne mere so skrhani odnosi med njima, pa pričajo utemeljitve srečanja, ki bo po navedbah tiskovnega predstavnika Bele hiše potekalo na prošnjo Kremlja, saj naj bi si ga Rusija »obupno želela« zaradi učinkov gospodarskih sankcij, Moskva pa vztraja, da se bo Putin z Obamo sestal po »vzajemnem dogovoru«. Politični analitiki po drugi strani ocenjujejo, da sta povoda za srečanje v sicer zamrznjenih odnosih dva. Z ameriške strani težave z bližnjevzhodnimi begunci, ki trenutno tarejo predvsem evropske zaveznike Washingtona in jih silijo k spremembi absolutno odklonilne drže do Al Asadovega režima, z ruske pa skrb, da bo Islamska država, v kateri je že okoli 3000 mudžahidov ruske nacionalnosti, kmalu prava grožnja tradicionalno nemirnim delom države na severu Kavkaza.
Težko do enotnega stališča
Da bi Obama in Putin zbližala stališča glede vzrokov sirskega konflikta, ki je zahteval več kot 200.000 življenj, tri milijone ljudi pa pregnal z domov, ni za pričakovati. Washington vztraja, da je Al Asadovo brutalno ravnanje z državljani vzrok zanj, ruski predsednik pa ob vsaki priložnosti da vedeti, da je Islamska država plod ameriške okupacije Iraka in Natove pomoči pri zrušitvi Gadafijevega režima. Ta naj bi dala krila islamskim skrajnežem v boju proti legitimno izvoljenemu sirskemu predsedniku, ki ga po njegovem mnenju lahko zamenjajo le Sirci, potem ko so ga na prvih splošnih volitvah pred dobrima dvema letoma izvolili na položaj, ki ga je do tedaj zasedal po volji vladajoče nacionalne napredne fronte.
Precej nejasno vključitev Al Asada v mirovna pogajanja in politično tranzicijo po novem zagovarjajo Nemčija, Francija, Velika Britanija in tudi Turčija, ki se je vseskozi odločno zavzemala za njegov odhod. Od Obame po sestanku s Putinom tega (še) nihče ne pričakuje, ameriškega predsednika naj bi zgolj zanimalo, v kolikšni meri se njuni cilji boja proti Islamski državi prekrivajo, predvsem pa, kakšno grožnjo ameriškim interesom predstavljajo enostranske poteze Rusije v Siriji z Al Asadom ali brez njega.
