»Kar ne morem verjeti, kaj se mi je zgodilo. Bil sem tako blizu, zdaj pa tole. Ne govorim o kolajni, a ne bi bil daleč,« Grega Bole še dolgo po dirki v Richmondu zagotovo ne bo prebolel razočaranja, ko ga je na poti v svetovni kolesarski vrh ustavila nesrečna okvara kolesa. Dobra dva kilometra pred ciljem, v najbolj ključnem trenutku mu je veriga zdrsnila z verižnika in se mu ovila okoli gonilke. Tehnična napaka, ki se zgodi sila poredko, pa še to v trenutkih, ko je noga najmočneje na pedalih. Za to ni pomoči, le menjava kolesa.
»Očitno moja kolesarska kariera ni dobro zapisana v zvezdah,« je potožil o novem pripetljaju, ki ga v karavani opišejo z besedami, da je to pač neljubi del kolesarstva. Spomniti velja, da mu je že lani v Ponferradi okvara elektronike pri menjalniku odnesla visoko uvrstitev. Le za malo je s Slovakom Petrom Saganom zaostal za zasledovalno skupino, ki se je za Kwiatkowskim borila za srebro. Res se zdi, da ni rojen pod srečno zvezdo. Kolesar, ki je v karieri nanizal že več kot 200 zmag. Na svetovno prvenstvo v Virginiji je stavil močne karte. Iz poljske ekipe CCC Polkowice želi nazaj v elitno ekipo WorldTour, kar bi mu z uspehom v Richmondu zagotovo lepo tlakovalo pot. Fotografija okvare kolesa, ki kroži po socialnih omrežjih, je premalo, čeprav na vseh lestvicah sodi med petdeseterico najboljših kolesarjev na svetu. »Na dirko sem prišel dobro pripravljen. Le sredi dirke sem imel manjšo krizo. Iz kroga v krog sem se bolje počutil. Nisem se zaletaval in trošil moči v akcijah pred zadnjim krogom. Vse sem stavil na to. Ob pomoči kolegov sem imel dobro pozicijo v ospredju. Vse zahvale ekipi. Počutil sem se zelo močnega. Potem pa to. Kar ne morem verjeti, kaj se je zgodilo,« potoži.
Poklapani so bili tudi ostali člani šesterice. Le 47. mesto mladega heroja vzdržljivosti Luke Pibernika in 48. mesto Luke Mezgeca, Boletovega namestnika za končni zaključek, bosta šla hitro v pozabo. Tudi selektor Gorazd Štangelj po drugi slabi beri na svetovnih prvenstvih ne beži od realnosti. »Tudi za nas velja le rezultat in nič drugega. Hrepeneli smo po kolajni, zdaj smo daleč stran. Do zaključka je bilo vse tako, da je bilo hrepenenje še mogoče,« se je težko potolažil nad klavrnim izkupičkom. Ni dal nič na to, da je bila reprezentanca na startni listi razvrščena pod številko 13. »Ne verjamem v to vraževerje. Prej ali slej se mora obročnik sreče obrniti tudi na našo stran. Le treba je delati naprej in nič prepuščati naključju. In vztrajati naprej. O ekipi nimam žal besede. Vsak je naredil svoje po najboljših močeh. Luka Pibernik še več od vseh pričakovanj. Tudi Marko Kump, ki je odnehal po 160 kilometrih, je naredil svoje, kot ga pohvalijo fantje. Če oni tako pravijo, potem bo že držalo. Oni so bili na cesti. Tudi razporeditev vlog je bila dobra, ko so spoznali, da bo zaključek prezahteven za Luka Mezgeca in sta s Pibernikom usmerila moči v pomoč Boletu. Ekipa je homogena, ni napetosti, drži skupaj. Na tem je treba graditi naprej,« je razmišljanje vedno strogega selektorja, ki veliko daje na vse podrobnosti in se ne opira na všečne fraze. »Fantje imajo perspektivo. Prihodnje leto je prvenstvo v Katarju, kjer se obeta bolj ravninska trasa, pa olimpijske igre v Riu, kjer bodo priložnost dobili hribolazci. Ti dve preizkušnji sta po trasi povsem različnih karakteristik, za različni tip kolesarjev.« Poglavar šesterice Borut Božič je sam priznal, da kaj več kot pomagati ni zmogel. »Nisem imel dobrega dneva. Že po 140 kilometrih so me začeli dajati krči. Vse moči sem usmeril v to, da sem pomagal, kolikor sem lahko. Užival sem, dokler sem bil v dirki. V čast mi je, da sem bil zraven. Mislim, da smo bili vsi pridni, da smo dobro dirkali. Do Boletove smole smo bili tam, kjer bi kot ekipa morali biti. Žal je to kolesarstvo, to je ena od dirk in dogaja se veliko stvari. Imeli smo smolo v najneprimernejšem trenutku,« se tudi selektorjev namestnik na cesti ni hotel tako hitro sprijazniti z usodo.
Če je bilo že našim kolesarskim konjenikom hudo, kako so se le počutili v elitnih velesilah. Belgijci so komaj med deseterico na deseto mesto vrinili Philipa Gilberta. Najboljši Italijan je bil Giacomo Nizzolo šele na 18. mestu, najboljši Britanec Ben Swift na 22., najboljši Nemec John Degenkolb na 29., Kolumbijec Rigoberto Uran na 32. Za Slovenijo s te plati le ni tako hudo, čeprav je imelo pred nami svojega predstavnika 25 držav. Kako je bilo v preteklih letih, je pokazano v tabeli. Zanimivo je, da sta podobno usodo kot Bole doživela tudi najboljša mlajša člana Gašper Katrašnik in Rok Korošec. Torej kolesarja nove generacije. »Imel sem sijajno pozicijo v osredju. Močan sem bil dovolj, da bi sledil in morda končal med deseterico, a je pred mano padel Belgijec Nathan Van Hooydonck. Z nekaj sreče bi bilo lahko veliko bolje. Pripetilo se je enako kot na mali Flandriji spomladi. Upam, da me je vseeno kdo opazil in me bo povabil v kakšen tuj klub,« je v cilju pripomnil nekdanji gorski kolesar iz Tuhinjske doline pri Kamniku. Gašper Katrašnik, v katerega so upali, je imel toliko smole z okvaro koles kot celo sezono skupaj, kot je pripomnil. »Taktično fantom nimam kaj očitati. Dirkali so v skladu z navodili, niso po nepotrebnem razmetavali z energijo. Žal v zadnjih dveh kilometrih ni popravnih izpitov,« je komentiral selektor mlajše članske vrste Martin Hvastija. Le ženski članici Polona Batagelj (55. mesto) in Urša Pintar se na smolo s kolesi ali zapleti nista izgovarjali. «Pričakoval sem več od Polone in Urše. Za vrh scene sta za en kakovostni razred premalo. Ni razlog, da Polona ni imela pomoči ekipe. Če bi bila močna, bi bila lahko tudi sama med dvajseterico,« je pripomnil strateg ženske reprezentance Gorazd Penko.
