Ena takih stvari je moj bicikel. Rojen je v Peugeotovi tovarni in krščen »St. Gotthard«, kot mu lepo piše z rumenimi črkami na vijoličasti zgornji cevi. Bog ve, kaj je že doživel, preden sva se srečala midva, na bolšjem trgu v Aachnu, davnega leta 1998. Z njim sem se v Aachnu vozil tri mesece v službo, naredil nekaj kratkih izletov do Maastrichta in enkrat celo vozil po avtodromu Spa-Francorchamps v Belgiji, nato pa ga v Aachnu pustil v prijateljevi kleti z namenom, da se nekoč vrnem za nadaljnje delovno leto. A to se, na žalost, ni zgodilo.
Sedem let kasneje sem imel poslovni sestanek v Düsseldorfu. Kolo je medtem spremenilo lastnika: moj nemški prijatelj se je odselil iz Aachna, kolo pa prepustil svojemu prijatelju, ki sem ga srečal, ko je, po (usodnem?) naključju, sodeloval z mano pri nekem mednarodnem projektu. S pomočjo nemške prijateljice mi je po sedmih letih uspelo izslediti kolo v garaži prijateljevega prijatelja in ga po seriji potovanj s kolesom, vlaki, letalom in avtobusom pripeljati v Ljubljano.
Z njim sem se vozil v službo v Ljubljani, dokler ga nekega februarja, med enim najhladnejših dni v letu, niso ukradli izpred moje pisarne. Ampak nekako sem čutil, da zame ni za vedno izgubljeno. In res, mesec dni kasneje sem na prehodu za pešce ujel mladostnika na svojem kolesu. Omemba policije je mladca hitro prepričala, da mi je kolo predal in pot nadaljeval peš. Kolo je spet prišlo v prave roke, lahko rečem, da v zadnjem trenutku, saj ga je vmesni ilegalni lastnik očitno izpostavljal dežju, snegu, zmrzali in bog ve kako še zlorabljal, tako da bi v nekaj mesecih zgnilo od rje.
Nekaj časa sem ga uporabljal kot mestno in službeno kolo, vedno bolj pa se je bistrila ideja, da je to kolo »večje od življenja« in da si zasluži, preden do konca ne razpade, veliki finale v svojem rojstnem kraju – to je na vrhu znamenitega prelaza St. Gotthard v Švici. Tja sem se z njim z Jesenic odpravil konec aprila. Načrtovana pot, dolga 750 km, me je vodila skozi Slovenijo, Italijo, Avstrijo, Liechtenstein in Švico. Do cilja na St. Gotthardu (2091 m) je bilo treba prečkati kar nekaj gorskih prelazov: Mokrine (1530 m), Grossglockner (2369 m), Hochtor (2504 m), Arlberg (1793 m) in Oberalppass (2044 m). Razen pedala, ki je odpadel tretji dan – problem, ki sem ga dokaj hitro razrešil – s kolesom na poti nisem imel težav.
Dobrodejne najlonke v snežnem metežu
Prijaznega bralca ne bom dolgočasil s pretiranimi podrobnostmi tega, sicer v marsičem epskega potovanja. Naj povzamem le zapiske iz svojega dnevnika na dan prihoda na cilj potovanja. Takole gre:
»Sinočnja vremenska napoved je bila šokantna. Deževna fronta se približuje južni Švici, bo okoli St. Gottharda opoldne in trajala tri dni. To pomeni, da obstaja velika možnost, da bom moral opustiti svoj načrt in iti nazaj – manj kot 10 km oddaljen od ciljne črte!
Ob 7. uri zjutraj (naslednji dan) je sončno. Malce je hladno. Najprej vozim z dežno jakno, potem pa samo z lahkimi rokavčki, to je najlonskimi nogavicami na rokah. Če hitro goniš, so še kar dobra izolacija. Prelaz Oberalppass je zadnja ovira pred sklepnim vzponom. Je le 50 metrov nižji od St. Gottharda in ni ravno ogrevanje, ki bi si ga danes želel. Na spustu se veter ojača in ko pridrvim v Andermatt, je v zraku že nekaj snežink. Nebo je sivo in grozeče, vendar je le še 14 kilometrov do St. Gottharda. Zdaj se res ne morem ustaviti. Štiri kilometre zatem vidim prometni znak, kjer je ime Gotthardpass prečrtano – cesta na prelaz letos še ni bila odprta.
Začnem vzpon, 9 kilometrov in 690 metrov višinske razlike. Lahek sprehod v lepem vremenu, ampak tega danes ni. Po slabem kilometru začne deževati, po štirih sem popolnoma moker. Le nekaj kilometrov od vrha mi nevihta piha sneg v obraz. Zablodeli avto se pripelje iz nasprotne smeri, potniki me le nejeverno ogledujejo. Za trenutek se ustavim in pomislim, da bi bilo morda vendarle bolje odnehati in poskusiti jutri ob boljšem vremenu. Na srečo zagledam galerijo nekoliko višje, jo dosežem in počijem. Samo še 2,5 kilometra do vrha. Roke mi zmrzujejo, grejem jih med nogami. Vrh je precej položen in kmalu uzrem oranžno hišo, zaščitni znak prelaza. Ja, jaaa, to je to, na cilju sem! Na vrhu sem sam, prelaz je zaprt, kakor vse drugo okoli njega.
Vožnja navzdol je eden izmed nepozabno bolečih trenutkov. Toplota izhlapeva iz mojih mokrih rok in vsaka galerija na poti navzdol pomeni zatočišče. Za cestno ograjo ne vidim ničesar, popolna belina je, vozim skozi oblak. Tik pred znakom za Airolo je jeklena zapornica, ki preprečuje avtomobilom pot navzgor. Na srečo je dovolj visoka, da lahko grem pod njo. Po nekaj ovinkih na tlakovani cesti se sneg obrne v dež, prepoznavno topleje je, jaz pa dosežem svoj cilj. Nekaj minut kasneje, v hotelski avli, moker, zmrznjen in drgetajoč sem vesel, da na svoje vprašanje: »Avete camere con doccia calda?*« dobim v roke ključ tople sobe, s toplo kopalnico in toplo vodo.
*Imate sobe s prho s toplo vodo?
