Kaj je ta recipročnost v primeru množičnega financiranja? Vzgib darovalca je lahko povsem zastonjski, darujemo nekomu, čigar umetniško delo(vanje) cenimo, a vemo, da ni dovolj komercialno, da bi zaživelo brez naše pomoči. Kaj je torej v tem primeru vrnjeni dar, kaj dobimo v zameno, če je v osnovi darovanja recipročnost? Dobimo lahko zadovoljstvo nad umetnino, ne umetnine same – to bi bil nakup. Dobimo Laibachovo turnejo po ZDA, ki je seveda ne moremo spremljati, a smo je veseli, veseli smo njihovega uspeha. Dobimo film Jaz sem Janez Janša, katerega nastanek skuša oblast preprečiti, torej dobimo tudi zadovoljstvo ob svoji politični gesti. Lahko dobimo večerjo s svojim idolom ali zgolj avtogram. Dobimo koncert, a ne nujno tudi vstopnice, dobimo konceptualno soavtorstvo, kot svoje financerje prepričuje Marina Abramović. Dobimo lahko majhen lokalni projekt, ali pa smo del britanske »kraljevske družine« oziroma njene akademije. Vse to pa nam daje občutek vpetosti v svet, v nekaj večjega. Ponuja nam majhen, a ne nepomemben košček identitete.
Lahko pa tudi izgubimo. Na primer vero v takšno darovanje, če zanj prosjačijo bogate inštitucije in oderuški umetniki, ki ne plačajo niti sodelavcev. Če se nam zazdi, da gre zgolj za dober marketinški štos (prevaro) tistih, ki bi lahko denar pridobili oziroma zaslužili sami. Če opazimo, da smo potuha javnim financerjem umetnosti ali iznajdljivim umetnikom – da se je zadeva razpasla in izpridila v šov.
In umetnik, kaj dobi, ko dobi denar? Dobi svoj projekt. Dobi potrdilo, da ga ljudje cenijo. Dobi občutek, da je to dobra pot, ki pa verjetno ni ponovljiva, vsaj ne v kratkem. Dobi etično breme, da ne zlorabi dobre volje ljudi. (Ali pa pritlehno zadovoljstvo, da jih je lepo nategnil.) Dobi občutek prostituiranja, prepuščenosti na milost ljudi. Torej tudi on lahko izgubi.
