Postopki usmerjanja otrok s posebnimi potrebami na Zavodu RS za šolstvo so se v zadnjem letu skrajšali. Večina otrok (dolgotrajno bolni, gibalno ali senzorno ovirani, z motnjo v duševnem razvoju, z govorno-jezikovnimi motnjami, s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter z motnjami avtističnega spektra) odločbo prejme najkasneje pol leta po oddani vlogi, zagotavlja direktor zavoda dr. Vinko Logaj. V preteklosti so nekateri nanjo čakali tudi po eno leto; če so se njihovi starši na odločitve strokovnjakov pritožili, pa še dlje. Veliko letošnjih vlagateljev je torej odločbo že dobilo. Na zavodu so sicer letos prejeli okoli 4000 vlog, običajno se jih letno nabere več kot 6000.
Septembra naj bi odločanje o usmerjanju otrok še pospešili. Zaposleni na zavodu bodo namreč začeli uporabljati aplikacijo za elektronsko obdelavo vseh dokumentov, potrebnih pri odločanju o usmeritvi. Kot poudarja dr. Logaj, so aplikacijo za elektronizacijo postopka razvili strokovnjaki z zavoda v sodelovanju z ostalimi zaposlenimi, zato je popolnoma prilagojena njihovim potrebam. S tem so tudi prihranili, saj so se izognili stroškom nakupa in vzdrževanja računalniškega programa.
Delo se ne bo več podvajalo
Dodaten 10-odstotni prihranek naj bi že letos prineslo pospešeno in elektronsko odločanje o usmerjanju. Prav toliko naj bi prihranili tudi v prihodnje – tudi s tem, ko bi v večji meri kot doslej v komisijah za usmerjanje angažirali strokovnjake z zavoda, v manjši meri pa bi si pomagali z zunanjimi sodelavci. Pravilnik, ki bo uvedel spremembe, že pripravljajo. Delo v komisijah se je v preteklosti pogosto podvajalo. Kot smo že opozarjali, se je s tem v času največjega varčevanja v šolstvu ukvarjalo poleg 23 zaposlenih na zavodu še več kot 400 zunanjih strokovnjakov, kar je državo stalo dobrih 2,5 milijona evrov letno. Sistem je želela na (pre)enostaven način poceniti nekdanja ministrica za izobraževanje Stanka Setnikar Cankar, ko je za eno izmed oblik učne pomoči, za katero so bili učitelji, ki so jo izvajali, plačani posebej, ukinila sredstva. Svojo odločitev je zaradi pritiska strokovne javnosti in sindikata SVIZ spremenila in denar zagotovila.
Treba pa je opozoriti, da vse omenjene spremembe v vsebino pomoči otrokom ne posegajo, zanjo je zakonsko pristojno ministrstvo za izobraževanje. Ko se bo ministrstvo lotilo tega, kar sicer tudi načrtuje, bodo svoje predloge posredovali tudi z zavoda. Da stvari, povezane z »otroki z odločbami«, niso preproste, opozarja dr. Božidar Opara z Univerze na Primorskem. Zavrača trditev, ki jo večkrat poudarjajo kritiki tega sistema, češ da imamo pri nas preveč otrok z odločbami, ki jim v okviru rednega izobraževanja omogočajo učno pomoč.
Preveč otrok z odločbami?
V osnovnih šolah naj bi imelo takšen status otroka s posebnimi potrebami po podatkih zavoda za šolstvo okoli 6,4 odstotka otrok. Z drugimi državami se pri tem težko primerjamo, saj vsaka med njimi v statistične podatke uvršča različne kategorije otrok. Neodvisno poročilo evropske komisije o izobraževanju in posebnih potrebah je na primer pred dobrima dvema letoma navajalo, da ima največ otrok s posebnimi potrebami (po metodologiji komisije) Islandija – 24 odstotkov šolske populacije, Litva 14 odstotkov, Češka, Finska in Norveška osem odstotkov, Velika Britanija in Slovenija pa sedem. Manj kot pet odstotkov otrok s posebnimi potrebami imajo le v redkih evropskih državah. Kot je razvidno, Slovenija po deležu otrok z odločbami sodi v zlato sredino. Tako Opara kot Logaj menita, da bi bilo treba prevetriti zakonodajo, vendar opozarjata na skrben premislek. Hudo bi namreč po mnenju Opare bilo, če bi posameznik, ki ima primanjkljaje, ovire oziroma motnje, zaradi kakršnega koli razloga ostal brez tega statusa in bi mu spodletelo tako pri šolanju kot v življenju.
