Ni imela ne skrbnikov ne zdravstvenega varstva. Ker idealistični varuhi človečnosti preživijo vsa svetovna zla, je bil njen zlom medenice vseeno vrhunsko oskrbljen. Brezplačno. Še več: ker je med okrevanjem potrebovala skrbnike, zanjo pa je bila pripravljena poskrbeti neka slovenska družina, je migrantka Selma dobila potni list v nekaj dneh. Pristojni organi obeh držav so ji brez birokratskih zapletov, tudi brez dokazil o ustrezno visokih dohodkih skrbnikov, dovolili bivanje v novi domovini za stalno. V kakšnih humanih časih živimo, kajne. Z nadvse razumevajočo državno birokracijo… Zgodba ima seveda pričakovani zasuk. Selma je pes. Za ljudi v 21. stoletju veljajo drugačna merila človečnosti.
Somalijska 14-letnica, za katero lahko na vsem svetu dostojno poskrbi le starejša sestra, ki jo je usoda skupaj z možem pred časom pripeljala v Maribor, že leto in pol čaka na to, da slovenska politika zgrunta način, da pride na varno v Slovenijo. Mladoletna deklica je namreč brez pravih skrbnikov vsak dan izpostavljena nevarnosti, da postane žrtev trgovine z ljudmi in drugih sodobnih okrutnosti. In vendar so na voljo razumne rešitve, ki jim menda ne nasprotuje nobena stranka; o njih sta v Dnevniku obširno in natančno pisala kolega Meta Roglič in Uroš Škerl Kramberger. Za zdaj je bilo sklenjeno le to, da bo spremenjen zakon, ki bo tako pristojnim organom glede na okoliščine dopustil, da v tovrstnih primerih izjemoma dovolijo združitev družine. Lahko pa seveda vlada najde tudi kakšno drugo rešitev humanitarne narave. To bo po nekaterih glasovih poskusila storiti danes… Bomo videli. Somalijska deklica ima smolo, da ni pes…
V tej misli ni veliko cinizma. Američani porabijo za pse približno 7,5 milijarde dolarjev na leto. To pomeni, je zapisal ameriški pisec Robert Fulghum, da devetdeset odstotkov psov v ZDA živi bolje od 75 odstotkov ljudi na tem svetu, večina psov v Ameriki pa živi bolje od 23 odstotkov ameriških otrok, ki živijo pod pragom revščine. Bog ve, kaj bi tovrstni izračuni pokazali za našo državo, ki ima sicer načelno rada otroke. Dokler je ne stanejo preveč, seveda.
Zgodba o učni pomoči otrokom, ki se v teh dneh lomi na čereh dolgoročno uničujočih varčevalnih ukrepov v šolstvu, je zgodba o ljubezni do otrok, žal zgodba z napako. O ljubezni do otrok zato, ker je bila omenjena pomoč v šole pred leti uvedena na podlagi premisleka, ki temelji na enem najbolj humanih idealov 20. stoletja, na ideji o enaki dostopnosti. To naj bi zagotovili tako, da bi otrokom z ovirami in primanjkljaji v razvoju – se pravi slepim in slabovidnim, gibalno oviranim, dolgotrajno bolnim, otrokom s kognitivnimi težavami pa tistim s hudimi čustvenimi oziroma vedenjskimi težavami in še mnogim drugim – ponudili dodatno, individualno pomoč. Učenci s težavami naj bi tako kljub oviram ujeli zahtevni šolski ritem, preden jih centrifugalne sile zaostankov ne zabrišejo iz šolskega sistema, kar, kot učita sociologija in psihologija, ni samo pot iz šolskega sistema, temveč tudi pot iz družbenega sistema. Na njegovo obrobje in od tam v nepovrat. Takšno socialno »razkošje«, v katero vodi šolska politika, ki ljubezen do otrok resno misli, seveda stane. A natanko v tej točki – v socialni inkluziji in nizkem osipu, s katerim se v Sloveniji (še) ponašamo – se lahko začne učinkovit boj proti kriminalu in terorizmu kot zadnjemu koraku v procesu socialnega izključevanja. Naj zveni še tako noro: individualna strokovna pomoč v šolah, kot je zastavljena v Sloveniji, zaleže bolj kot 1500 policistov z opremo vred, ki naj bi se v prihodnosti ukvarjali s poraženci šolskega sistema.
Kaj je torej v našem sistemu inkluzije napaka? Najprej to, da je kot vsak sicer dobro zamišljen sistem brez pravega nadzora pod pritiski strokovnih lobijev in staršev, ki so našli luknjo za dodatno brezplačno nego svojih razvajenih princev in princesk, začel napihovati sam sebe. Samo zato, da so na zavodu za šolstvo reševali prošnje staršev za posebno obravnavo njihovih otrok, so v času ostrega zategovanja pasu v izobraževanju plačevali več kot 400 zunanjih strokovnjakov, ob 23 zaposlenih, ki niso počeli nič drugega, kot izdajali odločbe otrokom s posebnimi potrebami. Letno so za oboje porabili dobrih 2,5 milijona evrov, kar je, mimogrede, toliko, kot državo stane SAZU, in toliko, kot namerava zdaj oblast vzeti učiteljem.
Da je sistem (pre)potraten, ni opazil nihče – ne dolgoletni direktor zavoda za šolstvo ne kakšen od ministrov. Še huje: Gregor Mohorčič je po dveh mandatih na zavodu, kjer je šolski denar razmetaval tudi za domovinske festivale in podobno šaro, za nagrado postal vršilec dolžnosti direktorja direktorata za vrtce in osnovno šolo. In vendar je zdaj slišati, da bo postopek usmerjanja mogoče brez težav poceniti za petino. Napaka je tudi v sami izvedbi učne pomoči v šolah. Nikoli – ne pod levo ne pod desno šolsko oblastjo – ni bilo namreč odgovora na vprašanje, ali ne bi bilo mogoče delovnika učiteljev organizirati tako, da bi učno pomoč izvajali v okviru 40-urnega delovnika, po opravljeni učni obveznosti. Zdaj bodo zagate zaradi ukinitve financiranja učne pomoči v šolah najbrž reševali tako, da jo bodo izvajali tisti, ki jim manjka ur, ne pa najbolje usposobljeni učitelji. Ceno slabega upravljanja niti ne majhnih sredstev bodo tako spet plačali otroci, posledično družba, lobiji pa bodo našli nove kanale za črpanje javnega denarja. In ne bo pošteno reči, da je javno šolstvo zato na psu…
