Zdravljenje okužbe s HIV je danes zelo učinkovito in lahko HIV-pozitivni ljudje živijo dokaj normalno življenje, a se še vedno soočajo s hudo stigmo. Aids, ki se razvije kot posledica nezdravljene okužbe, namreč v zavesti ljudi še vedno pomeni sinonim za smrt in sramotno nalezljivo bolezen. »Najhujša težava ni zdravljenje in obiskovanje infekcijske klinike, ampak stigma. Ti ljudje niso prizadeti zaradi bolezni, pač pa zaradi okolice,« je poudaril prof. dr. Janez Tomažič s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana na strokovnem posvetu o preseganju stigme in predsodkov v zdravstveni obravnavi moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, in oseb s HIV.
Stigmi je vzrok neracionalen in neosnovan strah ljudi pred okužbo s HIV in aidsom, ki povzroči, da družba okužene posameznike izloči. »Stigma pri posamezniku povzroči trojno smrt: osebno, socialno in stalni strah pred fizično smrtjo,« ugotavlja Tomažič.
Zato na Kliniki za infekcije in vročinska stanja HIV-pozitivne ljudi opozarjajo, naj dobro premislijo, komu bodo povedali za diagnozo. Težave, s katerimi se srečujejo tisti, ki povedo, da so HIV-pozitivni, so tako velike, da bolnikom svetujejo, naj informacijo, da so okuženi, če se ta razširi neodvisno od njihove volje, zanikajo, saj je, kot pravi dr. Tomažič, »osnovna dogma, da ne širijo okužbe«.
Dvojna stigmatizacija
Ko se posameznik sooči z diagnozo okužbe s HIV, običajno sledi šok in nato raznovrstni strahovi, povezani z vprašanji lastne eksistence, zdravja, širjenjem te informacije, stigmo in izobčenjem iz družbe, ugotavlja dr. Aleš Lamut z Nacionalnega inštituta za javno zdravje v raziskavi o vplivu diagnoze okužbe s HIV na življenje in spolnost moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. »Sogovorniki – bilo jih je 34 – se večinoma niso počutili stigmatizirani zaradi okužbe, ker je večinoma tudi niso razkrili.« Če so imeli stalno zvezo, so partnerju okužbo običajno razkrili. Pri občasnih spolnih partnerjih okužbe po navadi niso razkrili, najprej zaradi bojazni, da bi jih zavrnili, pa tudi iz strahu, da bi se o njihovem HIV-statusu razvedelo na gejevski sceni, posledično med znanci, sodelavci in drugimi ljudmi, ter bi imeli težave. Določeni o okužbi ne povedo niti svoji družini, češ da sorodnikov ne želijo prizadeti. »Gre za dvojno stigmatizacijo, najprej zaradi istospolne usmerjenosti in potem zaradi okužbe s HIV,« pravi Lamut.
Vendar se splošna družbena klima spreminja, ugotavlja. Tako je v anketah o slovenskem javnem mnenju med letoma 1990 in 2004 približno polovica vprašanih odgovorila, da za soseda ne bi želela imeti homoseksualca, v anketi leta 2008 je ta delež padel na 34 odstotkov. S tem, ko se spreminjajo zakonske podlage, ki zagotavljajo enakopravnost istospolno usmerjenih, se zmanjšuje tudi njihova strukturna stigmatizacija. Za destigmatizacijo je pomembno tudi, da se samozavestni posamezniki razkrijejo in da to morda podprejo tudi javne osebnosti. Vendar pri nas družba na to še ni pripravljena, na problematiko HIV oziroma aidsa se še vedno gleda stereotipno, zato ima posameznik, ki se razkrije, še vedno več negativnih kot pozitivnih posledic. »Samo vprašanje časa je, kdaj se bo ta tehtnica prevesila: ko se bo več ljudi razkrilo in se bo okužbo s HIV tudi obče obravnavalo kot kronično in dobro obvladljivo bolezen, bo tudi življenje s HIV v naši družbi znosnejše,« je prepričan Lamut.
Prikrita homofobija
Stigmatiziranost okuženih je povzročila tudi, tako meni Janez Tomažič, »kolosalne bariere za dostopnost do preventive in zdravljenja«. Nerazumevanje in homofobija sta namreč zelo pogosta tam, kjer tega ne bi smelo biti – med zdravstvenimi delavci. »Predsodki so še vedno navzoči, saj zdravstveni delavci o HIV in aidsu še vedno premalo vedo,« ugotavlja Tomažič. To je zaznati še zlasti med stomatologi, ki so na komisijo za medicinsko etiko naslovili prošnjo, naj se pri osebah, ki prejemajo protivirusno terapijo, ta zdravila zapišejo na kartico zdravstvenega zavarovanja, da bodo takoj prepoznali te ljudi in jih ustrezno obravnavali. To kaže na veliko nerazumevanje, saj imajo ljudje, ki prejemajo protivirusno terapijo, v krvi tako malo virusa HIV, da ga sploh ni mogoče zaznati in je možnost okužbe izjemno majhna. Nasprotno imajo ljudje, ki se ne zdravijo, v krvi zelo veliko virusa, vendar njihovega statusa ni mogoče preveriti, opozarja zdravnik.
Moraliziranje ne koristi
Istospolno usmerjeni ljudje zaradi občutkov ali realne homofobije v zdravstvenem sistemu pozneje poiščejo pomoč, prav tako skrivajo podatke, ki so lahko ključni za zdravljenje. Če pa že povejo, tem podatkom zdravstveni delavci ne dajo dovolj teže. »Homofobija zdravstvenega osebja je zelo redko odkrita, veliko pogosteje je subtilna in se je morda niti ne zavedajo,« ugotavlja proktolog dr. Boštjan Mlakar, ki vodi edino slovensko (zasebno) ambulanto za analno zdravje Zdrav splet. Kaže se denimo v stališču, da to, da je nekdo gej ali lezbijka, ni relevanten podatek in naj zato ostane skrit, ker ga to kot zdravstvenega delavca ne zanima.
Posebno občutljiva skupina so bolniki s tveganim spolnim vedenjem. »Zavedati se je treba, da je vsak posameznik unikat, tudi v spolnih željah in načinu njihove zadovoljitve,« opozarja Mlakar. Najtežje je sprejeti dejstvo, da je za nekoga tvegani spolni odnos lahko edini način spolnosti, ki prinaša notranje zadovoljstvo – in zdravstveni delavci bi morali pomisliti tudi na to. Moraliziranje in grajanje tveganega spolnega vedenja je neproduktivno, saj to posameznika ne odvrne od takega vedenja, ampak zgolj poveča distanco med njim in zdravstvenim delavcem. Naloga zdravnika je, da izvede diagnostiko, zdravi, pacienta pouči o spolnih boleznih, posameznik pa se na osnovi tega sam odloči, kako bo živel. »Te paciente moramo poslušati, poskušati zmanjševati škodo, jim ponuditi podporo, saj se bodo le tako obračali na nas in bodo lahko preprečili kakšne težave,« je prepričan Mlakar.
