Ker sem zaključila študij etnologije v Skopju, mi je bilo raziskovanje tradicije vedno velik izziv. Kultura oblačenja in nošenje nakita v preteklosti sta pri nas pustila velik pečat. Pred desetimi leti sem imela možnost, da se izučim stare filigranske tehnike. Proces pridobivanja žice je vsakokrat nekaj novega in filigran je tista tehnika, ki se zoperstavi času in napredni tehnologiji. Vse gre počasi, umirjeno, kar je navdihujoče. Končni produkt je poln emocij in zadovoljstva, saj sem vse to ustvarila sama – s svojimi rokami. Današnja industrija je polna kiča in trendov, s tem pa se je težko boriti. Biti unikaten in imet svoj slog – v tem vidim smisel in tako se s svojo umetnostjo borim proti potrošništvu in globalizaciji.
Vašo zadnjo kolekcijo je navdihnila rock pesmarica iz nekdanje Jugoslavije. Pogrešate mladost ali Jugoslavijo?Ta kolekcija se imenuje Ororok ali (v prevodu) hladna žica, stopljena v vročih ritmih. To so pesmi, ki so me spremljale skozi vse življenje, ko smo še živeli v Jugoslaviji in tudi kasneje, ko smo postali že »nekdanja jugoslovanska republika«. Gre za izbor komadov, ki jih na pravi način lahko razumemo samo mi – Jugosi. Ko je razpadla Jugoslavija, sem bila majhna, spomini pa ostajajo tudi skozi pripovedovanja mojih staršev. Mladost je minljiva, zato so spomini večni, kot tudi pesem.
Koliko teh rokerjev ste dejansko srečali?Srečanja so bila slučajna. Ideje za fotografiranje z njimi in navdih za izdelovanje nakita o njihovih pesmih pa so prerasli v prijateljstvo, ki traja še danes. Tako sem spoznala Ramba Amadeusa, Darka Rundeka, Borisa Lajnerja, Miša Hrnjaka, Kojo, Zabranjeno pušenje, Let 3, Leb i Sol, Gorana Tanevskega, Partibrejkers, Psihomodo Pop in druge. To je najbrž edina jugoslovanska enciklopedija rokenrola, ki je odigrana v novi zvok žice.
Kakšna je danes Makedonija, kakšen je njen odnos do kulture, v kakšnem stanju je umetniška scena?V Makedoniji se danes goji tematska narodna umetnost in ne sodobna, konceptualna, futuristična ali kakršna koli druga. S tem je bilo izbrisano vse, kar je bilo povezano z Jugoslavijo. Izbira se umetnike, ki bodo zadovoljili okuse določenih posameznikov, s tem pa mora nato živeti ves narod. Imamo dva pola skrajne umetnosti – tisto, ki se ustvarja po naročilu, in tisto, ki živi zaradi umetnosti same. Skopje bi lahko bilo futuristično mesto in morda celo središče Balkana, vendar nova kulturna sila šele zdaj išče svoj prostor.
Ali lahko umetnik v Skopju dostojno živi od svojega dela?Mislim, da je to bolj vprašanje birokracije kot obrti. Da bi lahko umetnik v Skopju dostojno živel, ne bi potreboval državne subvencije, temveč to, da bi se njegova dela cenila in prodajala. Cene umetniških del pa nikoli niso bile realne, temveč samo pokrivajo stroške, ki so nastali. Premajhni smo, da bi uspeli kot umetniki, zato potrebujemo podporo svoje države, ne pa da iščemo boljšo podporo v tujini. Država sicer ponuja subvencije, vendar jih tudi jemlje nazaj z raznimi novimi davki na umetnost. Kar pomeni, da nas financira le polovično. V zadnjih mesecih so bili zaradi novega zakona o honorarnih delavcih tudi protesti na ulicah, saj želijo, da se davek z 11,11 odstotka dvigne na 35 odstotkov. Edina dobra stvar na naši sceni je trenutno novi val makedonske neodvisne rock scene, ki je iz dneva v dan večja.
Upate, da bo Makedonija postala del Evropske unije, ali menite, da se bo potem situacija še poslabšala? Te dni opazujemo, kako se skuša nazaj na noge postaviti Grčija, na katero meji vaša država. Gledate na te dogodke z distance ali se vas dotaknejo?Danes ves svet živi v kaosu. Vsi nekaj želijo, a nihče ne ve, kaj točno. Vsepovsod je vojna – nekdo je sprejet v EU, spet drugi jo zapušča. Mi čakamo, da bomo sprejeti, sprejemamo reforme, a ljudstvo je lačno. Smo kot majhna riba, ki je izgubljena v velikem morju, če pa najdemo jato in vsi skupaj zaplujemo v isto smer, ne bomo potrebovali meja.
Kako pa se je skozi vaše oči spremenila Slovenija? Kako vidite Slovenijo in Slovence? Imate kakšne kulturniške povezave?Od Vardarja do Triglava še vedno ostaja povezava. Od tu se zdi, da je Slovenija zgleden primer, kako izkoristiti, da praktično in kulturno življenje poteka karseda dobro.
Med nami so velike razlike, kar zadeva mentaliteto naroda in vsakdanje življenje. Tu se razmišlja kratkoročno, po mojih izkušnjah pa so sistemi zunaj Makedonije osredotočeni na dolgometražne proge za generacije, ki šele prihajajo. Zunaj je več sodelovanja med raznimi strokovnimi institucijami. Vem sicer, da obstaja naveza med jazz festivali Skopje, Ljubljana in Cerkno, poznam pa tudi kar nekaj umetnikov, ki razstavljajo v Sloveniji ali pri vas berejo svojo poezijo, pa tudi Slovenci svoja dela predstavljajo v Makedoniji. Moja delavnica za filigran v galeriji ŠKUC v Ljubljani, je priložnost, da obiskovalci spoznajo moje delo. V nastajanju pa je tudi dokumentarni filmi, ki bo slovensko-makedonska koprodukcija, torej lahko sklepam, da med našima državama vlada dobra klima.
Pred časom ste s prijateljico odprli galerijo v Skopju. Kako ji gre danes?Pred petimi leti sem registrirala svojo znamko ORO workshop in mislila sem, da bom z galerijo zadelo terno. Na začetku me je gnal entuziazem, vendar če hočemo umetniki preživeti, se moramo ukvarjati tudi s papirji. S tem pa avtomatično izgubljamo produktivnost in trošimo energijo za nepotrebne procedure. Dobrih domačih galerij je danes v Skopju vse manj. Ljudje so se navadili kupovati prek spleta in na art market festivalih. Svoj nakit zdaj razstavljam v hotelih in delam po naročilu za določene stranke, pa še prek spleta moram prodajati.
Če bi lahko izbirali, kdo bi nosil vaš nakit?Spoznala sem rock fotografa Branimirja Rašića, ki je s svojimi fotografijami ustvarjal zgodovino jugoslovanske rock scene, trenutno pa je uradni fotograf Rolling Stonesov in Davida Bowieja. Njemu sem podarila srebrno kitarsko trzalico za Davida Bowieja in dodala, naj ga pozdravi – upam, da bo z njo odigral kakšno dobro skladbo. Ne bi bilo slabo, da bi ustvarila kakšen prstan za Nicka Cava, z veseljem pa bi naredila tudi kaj za Björk.
