Dolgo pričakovana strategija razvoja javne uprave 2015–2020, ki jo je vlada sprejela konec prejšnjega meseca, je po enotni oceni stroke in zainteresirane javnosti presplošna in nedorečena, brez prave analize, celovitega pristopa in prioritet.
»Cilji, s katerimi naj bi prišli do moderne in učinkovite javne uprave, se na deklarativni ravni lepo slišijo, a pot do njih ni jasno začrtana. Niso navedli ne konkretnih korakov ne finančnih virov. Zato so cilji ob stalnem zmanjševanju stroškov tudi težko uresničljivi,« ocenjuje Aleksander Aristovnik z ljubljanske fakultete za upravo. Po njegovem mnenju je vlada premalo upoštevala pripombe, zlasti iz gospodarstva, dokument pa omejila zgolj na državno upravo in ni upoštevala ključnih problemov celotnega javnega sektorja.
Aristovnik ob tem opozarja, da Slovenija še vedno nima krovnega strateškega dokumenta razvoja Slovenije kot celote, ki bi jasno začrtal prihodnjo pot: »Hišo gradimo pri strehi, namesto, da bi jo pri temeljih.«
Glavni cilji že znane floskule
Vlada v strategiji kot glavne cilje izpostavlja že večkrat slišano – odzivno, učinkovito in transparentno javno upravo, usmerjeno k uporabniku, ničelno toleranco do korupcije, izboljšanje sistemov kakovosti in programskega načrtovanja, izboljšanje zakonodaje in zmanjšanje zakonodajnih bremen, modernizacijo inšpekcijskega nadzora, učinkovitejšo informatiko in povečanje uporabe e-storitev. Med redkimi novostmi izstopata napoved prenove plačnega sistema z vzpostavitvijo meril za ugotavljanje delovne uspešnosti in povečanjem variabilnega dela plače in zagotovitev večje odgovornosti vodstvenih delavcev.
V skladu s priporočili OECD je predvidena vzpostavitev organizacijskih struktur za krovni nadzor in usklajevanje in usmerjanje strateških projektov. Iz leta v leto naj bi se povečevalo število ustanov s t. i. programskimi proračuni, usmerjenimi h konkretnim rezultatom. Povečal naj bi se delež sprejetih predpisov s celovito presojo učinkov, v letu 2017 pa bi uvedli tudi »evalvacije za preverjanje doseganja ciljev«.
V boju proti korupciji naj bi pomagali predvidena vzpostavitev enotnega registra vseh korupcijskih tveganj ter nadgradnja Supervizorja, ki bo omogočal tudi pregled transakcij širšega javnega sektorja. Portal za javno naročanje, ki ga bodo tudi nadgradili, bo zahteval obvezno objavo pogodb iz javnih naročil, koncesij in javno-zasebnih partnerstev.
Vlada napoveduje, da bo z novim zakonom poenostavila upravne postopke in jih naredila prožnejše, uporabniki pa bodo lahko kar po spletu dobili podatke o času in načinu reševanja upravnih zadev.
Strategija ali papir, da bo mir?
Dokument torej deluje predvsem kot na hitro spisana domača naloga. Zadnja strategija razvoja javnega sektorja je namreč potekla leta 2005, od tedaj pa smo od več mednarodnih ustanov, predvsem OECD in evropske komisije, dobili že več opozoril. Zanje smo ostali gluhi, vse dokler ni z novo finančno perspektivo EU strategija razvoja postala pogoj za dostop do evropskih sredstev.
Dokument smo začeli pripravljati šele lani pod vlado Alenke Bratušek, ministrstvo za javno upravo pa je k njemu resneje pristopilo šele pod aktualnim ministrom. A se očitno, verjetno predvsem zaradi pomanjkanja časa, z njo ni preveč ukvarjalo. Prepisalo in upoštevalo je priporočila OECD za majhne evropske države in se omejilo zgolj na delovanje državne uprave. Pri tem so nabor ukrepov povzeli iz že znanih dokumentov in načrtov. Problemov celotnega javnega sektorja, torej tudi zdravstva, socialnega varstva, izobraževanja, se vlada v strategiji praktično sploh ni dotaknila. Za to bi se morala nekoliko bolj potruditi, predvsem pa opraviti (verjetno naporen) dialog s sindikati.
