Hokejisti so bili tedaj palčki na svetovnem zemljevidu, na tekmah v skupini proti Rusiji (1:8) in Švedski (2:8) pa je bilo ključno zgolj ne osmešiti se. Večina reprezentantov (z izjemo dveh) je tedaj igrala v obeh najboljših slovenskih klubih Olimpiji in Jesenicah, na pomoč pa sta priskočila tudi dva »tujca«, sicer oba tudi z našim potnim listom, Kanadčan v vratih Stanley Reddick in ukrajinski branilec Valerij Šahraj. V spominu nam je ostalo tudi izjemno tovarištvo, ki je tedaj vladalo med 23 fanti. Žal so se že leto kasneje tovariši skregali...
Leta 2015 je marsikaj precej drugače, le tovarištvo je ostalo. Slovenija ni več hokejski palček, temveč reprezentanca, ki ji po sedmem mestu na olimpijskih igrah v Sočiju ni dovolj zgolj boj za obstanek, saj je zasedba – v kateri pa igra le eden iz slovenske lige, drugi v tujini – tako kakovostna kot še nikoli prej, z enim najboljših na svetu Anžetom Kopitarjem na čelu. Vodilnim smo zelo blizu, a nam žal prepogosto malce zmanjka. Le na računu hokejske zveze je verjetno premalo denarja, da bi se ponovila švedska zgodba in bi uspeh ustrezno proslavili.
Risi danes igrajo všečen hokej, a jim za popoln uspeh zmanjka delček. Vprašanje, zakaj je tako, ponuja veliko odgovorov, tudi alibijev, vsekakor pa je naravnost neverjetno, da so nazadnje obstali med elito že davnega leta 2005 v Avstriji, ko je bil selektor Finec Kari Savolainen, nato pa so sledili neuspehi. Zdi se, da tudi zato avtoritativni aktualni selektor Matjaž Kopitar počasi izgublja živce, saj 40 minut vrhunske igre proti podobno kakovostnim tekmecem ni več dovolj za točke, saj resnično slabih reprezentanc med elitno šestnajsterico ni več.
