»Do nekaterih stopimo na osebni razgovor. Eni se sploh nočejo pogovarjati, drugi so se pripravljeni pogovarjati do določene točke. Ko se začnejo konkretna vprašanja o konkretnih pobojih, se dogodkov po navadi ne spomnijo več. Ali pa rečejo, da jih ni bilo zraven.« Pavle Jamnik, kriminalist in član vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, je sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne v dvomih. Teoretično, pravi, bi se še dalo najti koga, ki bi ga lahko ovadili zaradi sodelovanja v povojnih pobojih. V praksi pa je problem pomanjkanje listinskih dokazov. Ti bi bili namreč za vložitev ovadb nujni, saj ustna pričanja niso dovolj. »Pregledali smo dostopne arhive v Sloveniji in v njih ni dokumentov, iz katerih bi se dalo koga osebno prepoznati. Sam sem bil dvakrat tudi v arhivu v Beogradu. Tam bi se morda dalo kaj najti, a je problem dostopnost arhivov,« je zavzdihnil.
Milijoni za spomenik Judom
Pred 70-letnico konca vojne in povojnih pobojev so vprašanja dostojnega pokopa mrtvih in sprave spet na mizi. Tudi (sicer že starejša) pobuda za postavitev spomenika vsem žrtvam v Ljubljani in predlog zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki ga je v državnozborsko proceduro ta teden vložila Nova Slovenija (NSi). »Eno najpomembnejših odprtih vprašanj je, kaj bo s Hudo jamo,« nas je spomnil zgodovinar Mitja Ferenc, ki je poleg Jamnika s strokovnimi nasveti sodeloval pri pisanju zakonskega predloga. »Vedeti moramo, kako se bo situacija razrešila, ali bo prišlo do ekshumacije in kako bo urejeno spominsko obeležje.«
Kot nam je pojasnil zgodovinar Jože Dežman, član pobude Resnica in sočutje 1945–2015, postopki za urejanje grobišča v Hudi jami – v katerem je bilo leta 2009 odkritih približno osemsto žrtev, domnevajo pa, da jih je skupaj okrog tri tisoč – niso zaman tako dolgotrajni. »Potrebni so bili dogovori o lastništvu zemljišč, občina se je ukvarjala s spremembo prostorskega načrta, odprti so bili inšpekcijski postopki.« Napoveduje, da bodo žrtve na koncu pokopane na posebnem pokopališču zunaj nekdanjega rudnika Huda jama. A tovrstna vprašanja so vedno v rokah politike, še poudarja Dežman. »V Berlinu se je dvajset let govorilo o postavitvi spomenika umorjenim Judom. Potem pa se je politika odločila, v projekt vložila osemdeset milijonov evrov in so ga postavili.«
Ob vložitvi predloga zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev kaže, da bo politika okrog njega vendarle strnila vrste. Predsednik državnega zbora Milan Brglez (SMC) je potrdil, da »koalicija pobudo načelno podpira«. Da gre za dober namen, priznavajo tudi v SDS. »Zakonu ne bomo nasprotovali, čeprav smo načelno proti delitvi mrtvih na prvorazredne, ki jih vsak dan brez problemov dostojno pokopavamo, in drugorazredne, ki naj bi za pokop potrebovali posebni zakon,« so sporočili iz SDS. Največja opozicijska stranka opozarja, da sta »pomanjkanje osnovne kulture in ideološka zamejenost osnovna razloga za desettisoče nepokopanih mrtvih, ki še vedno ležijo po jarkih, kraških jamah in rudniških jaških«.
Končati razdvajanje
»Zakon je pomemben za to, da bi povojna grobišča spravili na enako raven kot ostala vojna grobišča, da bi uredili njihov pravni status,« poudarja Ferenc. Člani vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, v kateri sedijo tudi Dežman, Ferenc in Jamnik, so se včeraj srečali s predsednikom republike Borutom Pahorjem. Z njim so med drugim govorili o zakonskem predlogu in Pahor se je strinjal s pobudo, da bi »zaradi pomembnosti vprašanja izvajanje zakona prišlo pod okrilje vlade«. Zdaj je namreč za področje žrtev vojnega nasilja odgovorno ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V Sloveniji so doslej identificirali okrog šeststo povojnih grobišč, ki še niso urejena. Zakonski predlog NSi, ki se pridružuje že veljavnemu zakonu o vojnih grobiščih, podrobneje ureja ravnanje pred in ob odkritju prikritega povojnega grobišča. Med drugim določa način sondiranja, identificiranja žrtev in njihovega pokopa. Predvideva tudi odvzem vzorcev DNK vseh žrtev »za takojšnje ali kasnejše analize«. Hranili naj bi jih petdeset let.
»Čez mesec dni bomo obeleževali obletnico žalostnih dogodkov ob koncu vojne,« pravi Ferenc. »Delovati moramo pietetno in pomiriti duhove. Sedemdeset let po koncu vojne se mora razdvajanje Slovencev končati.«
