V Španiji je medtem tudi senat potrdil zakon o javni varnosti. S tem zakonom bodo postala legalna že zdaj prakticirana hitra vračanja migrantov v Maroko, potem ko ti dosežejo špansko enklavo Melillo. Tako se bo zakonsko zaobšlo mednarodno priznano pravico vsakega človeka do celovitega postopka presoje njegove prošnje za azil.
V Angliji pa zgroženo ugotavljajo, da so skupaj z gostoljubno odprtimi vrati za naftne milijarderje iz zalivskih držav uvozili tudi domačo različico zloglasnega sistema kefala, ki migrantske delavce v celoti veže na enega delodajalca. Zakonska podlaga za moderno suženjstvo ima uničujoče posledice za življenja migrantskih hišnih pomočnic, varušk in gospodinj, ki delajo pri bogatih družinah. Raziskovalci londonskega University Collegea so ugotovili, da delovni vizumi, vezani le na enega delodajalca, povečajo možnosti, da bo migrantski delavec fizično in spolno zlorabljen, ujet in zaprt v prostore, ki mu jih odredi delodajalec, da bo prisiljen delati prek zakonskih omejitev in da bo redkeje poskušal najti izhod iz izkoriščevalskega razmerja.
Ob vsem tem izjava madžarskega premierja Viktorja Orbana ni »madžarski« eksces, ampak leporečja slečen opis evropskega političnega duha: »Madžarski človek je po svoji naravi politično nekorekten. To pa zato, ker ni izgubil zdravega razuma. Ne želi videti hord ljudi, ki se zgrinjajo v njegovo državo iz drugih kultur, ki se niso zmožne prilagoditi in ki predstavljajo grožnjo javni varnosti, njegovi službi in preživetju.«
V sovražnem govoru proti tujcem ni prostora za resničnost, nedvomne izsledke raziskav ali humanizem.
Majid Husain ima 22 let in sovražni govor zavrača. Prisega na temeljno človečnost. V Ljubljano je priletel iz Rima kot član žirije za izbor najboljšega filma na temo človekovih pravic v sklopu letošnjega Festivala dokumentarnega filma na povabilo Amnesty International, ki prav danes v Ljubljani organizira javno akcijo S.O.S. Evropa, za pravice beguncev in migrantov na evropskih mejah. Majid Husain je v zadnjih šestih letih videl umirati ljudi – zaradi mučenj, bombardiranj ali ko tonejo v valovih. Videl in izkusil je ponižanja in mehansko obravnavanje ljudi. Potem ko se je zaklel, da noče nikoli več niti od daleč videti vrat v taborišča za migrante, v katerih je prebival skoraj dve leti, preden je dobil dokumente, danes dela v manjšem rimskem centru za prosilce za azil. »Na koncu sem se odločil, da poskusim, korak za korakom, delati na drugačen način, kot se je delalo z mano. Morda lahko z malimi stvarmi vsaj za nekaj ljudi, ki so prispeli v Italijo, naredim stvari malo lažje, bolj človeške, z več spoštovanja do ljudi kot človeških bitij.«
Včasih sem grozno jezen
Ko pripoveduje svojo zgodbo, mimogrede omeni, da ima še vedno težave s spanjem. Tema in sanje so njegov sovražnik. Govori o jezi, bolečini in prevpraševanju, zakaj prav njemu sledi smrt. Pripoveduje o nekdanjem življenju, ko se mu ni bilo treba za nič potruditi ali se boriti, ko je živel lahko življenje. Edini sin, ki mu je mama umrla pri šestih letih, je v svojem očetu videl heroja. Skupaj sta potovala v Dubaj, na Tajsko, v Malezijo, po Afriki... Oče je delal vse življenje na vodilnih mestih za nacionalno nigerijsko naftno korporacijo, Majid se je vpisal na menedžersko šolo, v zvezni državi Plateau, od koder izvira, je stkal najtesnejša prijateljstva, in življenje je bilo dobro.
Nekega jutra so krščanske milice vdrle v hišo in očeta, ki je bil vidni predstavnik muslimanske skupnosti, do smrti preteple pred njegovimi očmi. »Si predstavljate, da tu izbruhne verska vojna in vam ubijejo bližnje? Ne s strelom, ampak na grozen, krut način, počasi, kot bi gledali film v upočasnjenem posnetku. Nekdo vam vzame vse. Tedaj nisem imel cilja, nisem vedel, kam grem, a ko so mi pred očmi ubili očeta, sem se podal v beg, želel sem proč. To je bilo leta 2009.«
Pomolči. »Samo človek sem, in včasih sem grozno jezen. Tudi zato sem zdaj raje daleč stran od Nigerije.«
Najprej je odšel iz mesta, nato iz države. Čez Niger v Libijo. V Saharo, ki jo je poznal le iz filmov, je prišel v kratkih hlačah, potem ko se mu je uspelo pretihotapiti na kamion, ki je vozil ljudi na poti proti severnim obalam afriške celine. Pravi, da je bil kot idiot, v kratkih hlačah, brez vode ali odeje za mrzle puščavske noči. Da ni ostal v puščavi, se lahko zahvali le vozniku, ki mu je pomagal. Ko so prispeli v Libijo, so ga poslali delat na kamelji ranč, od tam pa ga je lastnik odpeljal k sebi domov, kjer je pomagal v hiši. Čez nekaj časa, ko so mu dovolj zaupali in ga poslali po nakupih, je izkoristil priložnost in ušel. »Vedel sem, da sem v Libiji, a nisem vedel, kje. Še vedno sem bil jezen, zmeden, nisem hotel govoriti z ljudmi, preganjale so me nočne more.« Srečal je Nigerijca, ki mu je pomagal priti v Tripolis. Ko se je zdelo, da se bodo stvari počasi umirile, je izbruhnila vojna.
»Gadafi nas je izkoristil za pogajalski žeton v igri proti Zahodu. Zagrozil je, da bo vse migrante s čolni poslal proti Evropi. Dali so ti na izbiro: ali vzameš orožje v roke in se bojuješ ali greš na morje. Tiste, ki so se upirali, so ustrelili,« opisuje nemogočo izbiro.
Skoraj štiristo so jih natrpali na barko. Med potjo čez Sredozemlje je opazoval, kako so se ljudje v obupu in strahu odločili raje kot na barki končati med valovi. Tiste, ki so umrli na palubi, so sami vrgli čez krov. »Srečali smo barko, ki je tonila. Mi smo vodo še lahko črpali iz barke. Tako smo se le ustavili in gledali, kako se ljudje utapljajo in izginjajo v morju. Samo čakali smo. In poslušali njihove klice na pomoč.«
Ko so srečali malteško obalno stražo, jim je naročila, naj ji sledijo. Prepričani so bili, da so rešeni. A so jih odpeljali nazaj v mednarodne vode in jih tam pustili. Ko so pozneje srečali italijansko obalno stražo, je niso ubogali, sledili so lučem na obzorju in prispeli na Lampeduso.
»Bili smo smešno veseli, kot bi se na novo rodili,« se spomni kratkih trenutkov olajšanja. Toda hitro so bili postavljeni na realna tla. Brez vsakršne oskrbe so jih odpeljali v center, kjer so noč prespali na tleh. Zjutraj so jih slekli do golega, preiskali, jim vzeli prstne odtise in jim dali obrazce, ki so jih morali izpolniti. Z Lampeduse so jih prepeljali v Lazio, v zapuščeno vojaško oporišče, od tam so Majida prestavili v Rim. Ko opisuje velike organizacije, ki vodijo azilne centre za italijansko državo, pravi, da delujejo kot mafija.
»V rimskem centru je bilo bolje, tam so bili vsaj psihologi, ki so se z nami pogovarjali, a večina tam dela le zato, da zaslužijo za preživetje. Prosilce za azil zmerjajo, do njih se obnašajo, kot da niso ljudje. Nimajo odnosa do svojega dela, dejstvo pa je, da delajo z ljudmi, ne s stroji. Sistem je v celoti naravnan tako, da med prosilci za azil in zaposlenimi v centrih gradi ovire in distanco. Hkrati so azilni centri postali velik posel. Moje izkušnje in znanje so za ljudi, ki jih srečujem v centru, pomembni. Včasih gre preprosto za vprašanje, kam se obrniti, ko nekaj potrebujejo. Pomoč v takem trenutku ogromno pomeni. Gre za drobne stvari, zaradi katerih so vsaj nekaj trenutkov lahko zadovoljni, srečni.«
V centru, v katerem dela, je manj kot 50 prosilcev za azil, kar pomeni, da je več kot desetkrat manjši od nekaterih drugih. Njegovi sodelavci so iz Toga, Egipta, Tunizije, Albanije, Italije... »Ta pestrost je zelo pomembna. V takem okolju je težje nekoga prizadeti ali razjeziti, ker razumete razlike med ljudmi. Poskušamo ustvariti ravnotežje. Hkrati tudi prosilci za azil vidijo to raznolikost in spoštovanje, zato poskušajo tudi sami poskrbeti za ravnovesje med vsemi nami, ne glede na to, ali so iz Pakistana, Nigerije, Iraka, Irana, Gambije ali Afganistana.«
Nihče ni prostovoljno begunec
Majid pravi, da danes ne sodi nikogar več. »Vidim, koliko prosilcev za azil v Evropi je nekdanjih zdravnikov, študentov, inženirjev... Nekoč so lahko preživljali in dobro skrbeli za svoje družine. Zdaj s skledico v rokah skupaj s svojimi otroki čakajo v vrsti v taborišču, da dobijo nekaj hrane. Nekdo jih ozmerja pred njihovimi otroki. Otroci vidijo, da se z njimi ravna nespoštljivo in krivično. Starši izgubijo spoštovanje v očeh svojih otrok, saj jih niso sposobni zaščititi in poskrbeti zanje. To je resničnost. Na drugi strani so otroci z ulice, ki so izgubili svoje bližnje med bombardiranji. Kako bodo našli način, da se soočijo s svojo jezo, zmedo v glavi in bolečino, ko ne znajo več ceniti niti tega, da so še živi?« sprašuje Majid, ki zase pravi, da je bolečina nekaj, s čimer živi vsak trenutek. Vprašanje je le, kako z njo sobivati in jo nadzirati, da ga ne uniči.
S predsodki, rasizmom in ksenofobijo se srečuje na ulicah, v restavracijah, povsod. »Danes si želim predvsem miru. Ne le odsotnosti vojne in nasilja, ampak miru v bivanjskem, mentalnem smislu. A vem, da je to zame v Evropi težko. Vedno je nekdo, ki kritizira, obsoja, žali. Kamorkoli greš, ti ljudje sporočajo, da ne spadaš sem, da si drugačen. Ni važno, kako zelo se trudiš, našli bodo nekaj, in našli bodo način, da ti to dajo vedeti.« Ob omembi integracijskih politik pravi, da le nejeverno posluša.
»Vedno so mi bili všeč kraji, kjer kulturo in družbo odlikujejo pristni odnosi med ljudmi. Ko v Evropi govorijo o integraciji, večina ne ve, o čem govori. Če živiš umetno življenje, daleč od narave, kulture in razmišljanja drugih, kako lahko razumeš, kaj je integracija? Lahko, da nekateri temu rečejo napredek in višja civiliziranost, a to ne morejo biti družbe integracije. Cena, da moraš pozabiti na stvari, ki so v življenju resnično pomembne, se mi zdi izjemno visoka.«
Pravi, da so zanj vsi problemi, zaradi katerih so ljudje prisiljeni iskati priložnost preživetja v drugi državi, enaki. »Nihče si prostovoljno ne izbere, da bi bil begunec, prosilec za azil ali migrant, da bi izgubil svoj dom, svojo identiteto, se počutil kot tujec.« Skozi vse, kar je preživel v zadnjih šestih letih, je spoznal tako to, kako šibak je, kot tudi, kako je močan. Državne politike in politike EU po njegovih besedah niso krivične le do migrantov, ampak tudi do samih državljanov EU. »Zato me v prvi vrsti zanima, kako lahko prispevam, da bodo odnosi med nami, običajnimi ljudmi, bolj človeški in spoštljivi, z več razumevanja drug do drugega.«
