Univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva Janko Veber je v poslanskih klopeh sedel kar osemnajst let, od leta 1996 do lanske zasedbe položaja obrambnega ministra. Minister je želel postati že dvakrat prej, najprej za okolje, potem za kmetijstvo, a si je – mencač, za kakršnega je takrat veljal – tik pred zdajci obakrat premislil. Raje je ostal poslanec, ki pa je počasi lezel navzgor. Najprej do vodje poslanske skupine Socialnih demokratov, kmalu tudi do predsednika državnega zbora. Ni bilo srečnejšega človeka na Šubičevi 4 v Ljubljani, kjer je sedež parlamenta, od Janka Vebra v vlogi prvega med poslanci. Prijala mu je medijska pozornost, godilo mu je, da so ga obkrožali varnostniki in da ga je na Kočevsko, od koder je doma, vozil šofer. Zato je bilo zanj logično, da v Cerarjevi vladi prevzame resor, kjer bo prav tako deležen vsega naštetega.
A medijske publicitete je imel Veber kot obrambni minister celo več, kot si je je najbrž osebno želel. Razlog je sporno naročilo vojaški obveščevalni službi, naj analizira posledice privatizacije Telekoma za obrambni sistem. Tej je srdito nasprotoval že kot poslanec, v ministrski obleki pa ni bil dovolj prepričljiv, da je bilo njegovo naročilo vojaškim obveščevalcem res povezano izključno s skrbjo za obrambno varnost Slovenije. Posledično mu je hrbet najprej obrnil premier Miro Cerar in mu dal jasno vedeti, da si ga ne želi več v svoji vladi. Vsak moder minister bi – kriv ali ne – nemudoma pospravil kovčke in nehal imeti za talko vso državo. Ministrovanje je namreč politična, ne strokovna funkcija. Če bi bila strokovna, je gradbenik Janko Veber ne bi nikoli zasedel, kot tudi Klavdija Markež, z odstopom katere se je državni zbor prav tako seznanil včeraj, ne bi nikoli postala šolska ministrica.
Ko je Veber postal predsednik državnega zbora, so nekateri poslanski kolegi zanj dejali: »Poleg vodstvenih sposobnosti ima izjemno razvito socialno noto. Odlikujejo ga strpnost, preudarnost in odprtost do drugačnosti.« Ko je začel v vlogi obrambnega ministra nič kaj strpno vsevprek groziti z ovadbami, pa se je priskutil še tistim, ki so trdno verjeli, da so bili njegovi nameni s Telekomom res državotvorni. Celo v lastni stranki, ki v javnomnenjskih raziskavah že brez afere Veber kotira vse niže, so ga včeraj podpirali le še s stisnjenimi zobmi, na svojo grožnjo z izstopom iz koalicije v primeru Vebrove razrešitve pa so povsem pozabili. Edina prava Vebrova zaveznica je ostala Združena levica, in še ta zgolj iz samopromocijskih nagibov. Z Vebrom jima je namreč skupno le nasprotovanje razprodaji državnih podjetij, na čemer gradita svojo politično podobo.
Janko Veber je kot obrambni minister od včeraj zgodovina. Zaradi nerazumnega oklepanja ministrskega položaja je najverjetneje šla po zlu tudi njegova politična kariera. Za obrambno varnost države naj bi začasno skrbel njegov strankarski šef Dejan Židan, znan kot lovec na funkcije. Politična karavana gre po mesecu dni ubadanja z afero Veberkom naprej – do naslednje afere, do katere pa, sodeč po zgoščeni časovni dinamiki dosedanjih afer in čudaškem kadrovskem naboru Cerarjeve vlade, ni daleč.
